Zakaj pogrešamo nekaj, česar ne potrebujemo, nekaj povsem nekoristnega? Morda gre le za razvado, čisto nečimrnost. Morda pa vendar tudi zahajanje v hribe ni tako nepotrebno in je nekomu še kako koristno.

Že res, da mi je v teh tednih Šmarna gora “rešila življenje” in da se je nikakor nisem naveličal, a vseeno so dobrodejni občutki v pravih gorah mnogo bolj izraziti. Tako sem se že v soboto na hitro odločil za Storžič in sem bil prav vesel po opravljeni turi, kljub omejenim razgledom in plohi na sestopu – tudi grozeča megla in negotovost imajo svoj čar.

Popolnoma drug svet pa leži tam visoko zgoraj, kjer še vztraja zima. Vrata so kar buhtela v pomladno zeleni, ki je še poudarjala kontrast temačnim in višje pobeljenim stenam. Sneg se začne šele kakšnih 300 metrov pod Luknjo, čeprav je bilo videti, da bi tudi v Sovatno lahko zvezno prismučal precej nizko. Tudi pod Križem je bilo videti dovolj snega za smuko. Midva sva se kljub temu odločila za peš pristop, očitno je manjkalo volje (predvsem volje po vstajanju sredi noči, ki bi bilo po mojem nujno za ugodno smuko).

Nad Luknjo je spet kopno, malo višje pa se kmalu pojavi večinoma zvezna snežna odeja, ki resda ni obilna, vseeno pa zagotavlja zimsko vzdušje (sploh skupaj z ohladitvijo in zelo mrzlim in precej nadležnim vetrom). Šla sva proti Bovškemu Gamsovcu, a sva obrnila na strmini, kjer so bile kopne skale, trave in blato prekrite z nekaj centimetri nočnega snega. Zato sva malo nižje v zavetrju poiskala mesto za malico z neprekosljivim razgledom, nato pa zdrvela po mehkem snegu nazaj v pomlad. Na tak dan spoznaš, kako je pravzaprav nekaj manjkalo.