Oda Šmarni gori

Morda je zdaj (skrajni) čas, da posvetim eno objavo tudi verjetno najpomembnejšemu hribu, pravzaprav gori, v moji “karieri”. Čeprav je hišni hrib Gameljn v resnici Rašica (ki jo sicer ravno tako obiskujem že od malih nog), pa mi je Šmarna gora vendarle bližja in bolj domača. In tudi ko sem se vmes preselil, je bilo to zgolj na drugo stran gore …

Že v osnovni šoli smo hodili gor, večkrat tudi v sklopu pouka. Kasneje pa mi je postala ena najbolj trdovratnih rutin – in hkrati ena najbolj zadovoljujočih dnevnih obveznosti. Morda bi to lahko imenoval celo odvisnost. Seveda je jasno, da čisto vsak dan ne grem in niti ne vidim potrebe po tem, vendar si vedno najdem priložnost in vzamem čas. Še več: težko bi dolgo zdržal brez hoje in svežega zraka. Spominjam se predvsem dveh obdobij, ko sem bil hudo zaposlen in sem cele dneve le delal, spal in jedel; a sem si poleg tega vsak dan vzel čas za Šmarno goro. In še vedno sem prepričan, da je bilo prav to tisto, zaradi česar sem brez težav zmogel vse ostalo. Brez oklevanja trdim, da ena ura hoje v gozdu na dan dela čudeže.

Šmarna gora slovi kot eden najbolj obljudenih vrhov pri nas. Kdor me pozna ali bere moj blog ve, da nisem ljubitelj množično obiskanih poti in vrhov, pogosto iščem samotne kraje. Kako gre torej to skupaj? Odgovor je v resnici preprost: namreč, nobena stvar ni nikoli tako preprosta kot se morda zdi. Hočem reči, da lahko tudi na Šmarni gori najdeš mir in samotne poti. Jaz na primer celo poletje hodim navsezgodaj zjutraj in celo zimo hodim že v temi, pa tudi v slabem vremenu ni gneče. Sploh nočni pohodi so posebno doživetje, najsi bo ob polni luni ali v trdi temi. Te je v resnici bolj malo; prav zanimivo, kako je v oblačnih nočeh lahko tako svetlo, da ne rabim lučke, zaradi (pretirane) osvetljenosti Ljubljane. A tudi v sončnih pomladnih popoldnevih velika večina ljudi hodi po tistih nekaj poteh, medtem ko na drugi strani morda srečam le peščico, ko se potepam po razvejani mreži poti in stezic. Danes sem recimo hodil po markirani poti, ki je tako ozka in zaraščena, kot bi bil v kakšnem odročnem kotičku, daleč od poseljenih dolin, ne pa na najbolj množično obiskanem vrhu tik nad Ljubljano. Seveda je res, da me ta pot ni pripeljala do vrha, a kaj potem?

Po vsem povedanem še vedno menim, da je tudi Šmarna gora zgolj en poraščen kup skal, meni pač le najbolj priročen, ki mu šele ljudje damo nek smisel. Ampak saj prav za to gre, mar ne? Posebno v teh časih je to lahko dobra tolažba: dokler lahko grem na Šmarno goro, še ne bo konec sveta.

DSC02094

 

3 razmišljanja o “Oda Šmarni gori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.