Ankogel je eden od prvakov Visokih Tur, na katerem še nisem bil, zato sem se hitro strinjal z idejo za sobotni izlet. V petek sta na obisk prišla Iva in Zoran, pridružil se nam je še Džani in navsezgodaj smo se zapeljali v Mallnitz, od koder smo se s prvo gondolo ob 8:30 dvignili na 2636 m. Za 30€ kar draga goljufija, ampak slaba vest je hitro minila, ko smo se znašli v osrčju visokogorja. Od tu dalje je celotna tura razgibana in zelo slikovita.

Najprej smo se rahlo spustili in zapustili smučišče, nato pa začeli z razglednim prečenjem do sedla (2872 m). Do tja je bilo nekaj novega snega, tik pred nami pa sta lepo gaz naredila vodnik s klientom, tako da je bila hoja udobna in sproščena med občudovanjem okolice.  Iva in Zoran sta smuči pustila na sedlu, z Džanijem sva jih nesla med skalami do Malega Ankogla (3096 m). Pogled ni bil najbolj obetaven, saj je bilo močno spihano vse od sedla navzgor. Do vrha (3252 m) sledi zahtevnejši vzpon po občasno skalnatem grebenu. Nagrada je seveda izreden razgled in zadovoljstvo po pravem visokogorskem vzponu.

Kljub mešanim razmeram nam sestop do Malega Ankogla ni povzročal težav. Iva in Zoran sta se vrnila do sedla, a sta morala zgornji del sestopiti peš, saj je ves sneg odpihnilo. Z Džanijem pa sva odsmučala v bolj strm žleb, ki od daleč ni bil videti nič kaj ugoden. K sreči sva po malce ledeni prečki pod steno dosegla suh sneg, kjer je bil nato eden boljših odsekov smučanja. Tudi tu je bilo snega zelo malo in sva morala prečiti levo, mimo skal in nazaj desno, ko se je pod nama odprla široka dolina Anlauftal. Na začetku je šlo super, a že kmalu se je pojavila skorja in spihani predeli, ki so nas po nekaj lepih zavojih vrgli iz ritma. Škoda, saj mora biti smuka v dobrih razmerah zares enkratna.

Širnih pobočij še dolgo ni konec, ko se dolina položi, smo si privoščili malico na sončni skali, nato pa nadaljevali s spustom še daleč po dolini. Nižje je bil še pršič, a dolina je precej položna, ko se spuščaš ob potoku. Za popestritev je treba občasno prestopiti potok, ali se zapeljati po ozki brvi in tudi okolica je lepa ob gorskem potoku v globoki dolini. Po cesti smo pripeljali do prvih hiš in nato ob cesti vse do železniške postaje, kjer smo se vkrcali na vlak, ki nas je popeljal nazaj pod glavnim grebenom Visokih Tur do Mallnitza. Tam smo šli nato z avtobusom spet do parkirišča pod gondolo in tako sklenili krog. Na koncu je z vso logistiko to kar celodnevna tura, kljub goljufiji z gondolo. Vsekakor pa je bil zelo lep dan, ki ga tudi slabša smuka ni mogla pokvariti – kvečjemu imamo željo po ponovnem obisku v boljših razmerah.