Sončen smučarski vikend na Koroškem. Podobno kot pri nas je v visokogorju veliko snega, le da imajo pri severnih sosedih več cest, ki pripeljejo dovolj visoko, da lahko stopiš na smuči pri avtu.

V soboto je bilo izhodišče pri Leonhardhütte (1600 m), od koder je nekaj sprehoda do planine, s katere se odpre pogled na širno pobočje Faschaunerecka. Vzpon je dokaj enoličen, vmes nama je pas oblakov zastrl sonce, tako da podlaga ni bila omehčana kot bi si morda želela. Ko sva dosegla greben, naju je ohladil veter, a sva vseeno nadaljevala nekaj časa na smučeh do strmejšega vzpona, kjer sva pustila smuči in se povzpela še nekaj časa po grebenu do enega od neizrazitih vrhov. Nagrajena sva bila z lepim razgledom in soncem, ki se je ravno izvilo iz oblačnega objema.

Prav dolgo kljub temu nisva vztrajala, saj na vetru ni bilo prav toplo. Vrnila sva se do smuči in po grebenu odsmučala do rame, kjer je večina zaključila. Sledilo je dolgo in široko pobočje, kjer se ponuja neskončno možnosti spusta. Razmere so bile sicer precej mešane, da je bilo potrebno nekaj več truda za tekoče nizanje zavojev, a na koncu sva bila prav zadovoljna s turo. Sploh ker sva se s planine spustila po cesti vse do avta pri koči, kjer sva še malo uživala na terasi in se odžejala.

V nedeljo pa na sosednjem vrhu in tudi z drugega izhodišča pri Frido Kordon Hütte (1649 m). Mimo počitniških hiš in kratek čas skozi gozd, nato se že odpre širok razgled, ki se z vzponom le še širi. Stubeck je precej obilen vrh, vzpon pa zelo položen in kar razvlečen. Kljub temu nama ni bilo dolgovezno, saj je bilo na to sončno, brezvetrno in kar toplo nedeljo prav prijetno pohajati tam visoko gor, vpijati blagodejno sonce in vabljive razglede.

Z vrha se nama tokrat ni mudilo. Tudi smuka je bila bolj udobna, sploh pri tako prijazni naklonini, da je bilo prav luštno lahkotno vijugati po širnih planjavah. Prismučala sva naravnost do koče, ki pa je bila nabito polna, terasa bolj senčna in sva rajši še malo potrpela do zasluženega okrepčila v dolini.