Na podobno krožno turo kot v soboto sem se odpravil tudi v nedeljo, le da tokrat na vzhod, kjer je bilo lepše vreme. In podobno kot zahodne Karavanke je tudi Dleskovška planota pravo malo kraljestvo občasno skrivnostnih poti, ki so prepletene v prijetnih in slikovitih gozdovih. Seveda so ti gozdovi prijetni le dokler ne zaideš s poti v nič kaj slikovito goščavo, posejano z brezni …

Nočno vstajanje je bilo poplačano z lepim jutrom in dobro izkoriščenim dopoldnevom, preden se je z zahoda pooblačilo. Pot s planine Ravne do planine Polšak je meni ena najbolj idiličnih, podobno kot sobotna po grebenu Mojstrovice, ali pa recimo z Dednega polja na Ovčarijo … A tudi tokrat ne bom preveč besedičil. Pa ne da sem tako len, samo težko kaj tehtnega dodam k tako prijetni in čudoviti turi.