Obiskovanje doline Belega potoka (Bele vode) mi je prišlo že kar v navado. In tudi nedeljski obisk je bil, podobno kot vsi pred tem, več ali manj popolno doživetje.

Ob jutranji hoji skozi gozd nismo govorili, saj sta tišina gozda in glasno žuborenje potoka vsakega od nas zazibala v lastne misli. V takšnem okolju so misli seveda lahko le svetle, kot je čista tudi barva Belega potoka.

Še preden se dolina obrne proti zahodu smo od koče Brunner zavili desno in po prečkanju potoka zagrizli v obupno strmo pot. Z vsakim korakom smo bili čedalje globlje v divje razbrazdanem svetu, ki se zdi neprijazen in neprehoden. Prav zato kljub naporom pot hitro mine, saj je razgibano speljana in za vsakim ovinkom odkrije nov pogled – v strašne globine in širne daljave. Nad škrbino sledi najzahtevnejši del (II) do grebena in po njem do ozkega in razglednega vrha. Čeprav gre za pristop po južni strani gore, večina vzpona poteka v senci.

Edina slabost ture je povratek po isti poti, toliko bolj, ker nas je skrbelo kako bomo zmogli tisto strmino. Pa smo jo zmogli brez težav in še zelo hitro smo bili v dolini! Do takrat smo se seveda že zadostno ogreli, da smo nižje zavili do potoka in si privoščili kopanje v enem od mnogih tolmunov z masažnim slapom, kjer smo pozdravili boleče mišice in si podaljšali življenje. Redko kje lahko zaključiš turo na tako enkraten način – ni čudno torej, da se že veselim naslednjega obiska.