Končno smo dočakali konkretnejšo pošiljko snega tudi pri nas. Kljub temu smo sprva razmišljali o vožnji v Avstrijo, kjer bi verjetno več smučali. Na koncu smo se odločili, da preverimo razmere v Julijcih.

V petek sta prišla Iva in Zoran, zjutraj so se nam pridružili še Slavi, Džani in Tomaž. Največ snega naj bi zapadlo okoli Vogla, zato smo se zapeljali v Bohinj. Obeti v Bistrici so bili bolj klavrni in možnost vzpona po smučišču Kobla smo hitro opustili. Na Soriški planini je snega bistveno več, pa vseeno smo bili v dvomih, če ga bo v gozdu dovolj. No, le malo višje debelina kar lepo naraste, le grebeni so precej spihani in tudi ruševje ni pokrito.

Pred Možicem smo odsmučali pod Šavnik po globokem pršiču. Tam smo se odločili, da ne tvegamo smučanja s Šavnika, saj je bilo brez podlage snega vendarle premalo za varno smuko v strmem gozdu. Zato smo se povzpeli nazaj na vrh Možica in od tam prečili do Slatnika, nato pa odsmučali ob smučišču in nižje udobno po progi.

Prav veliko smučanja ni bilo, še manj pa razgledov v gosti in mrzli megli. Kljub temu je bilo lepo v sveže zasneženi pokrajini in še družba je bila dovolj pestra, da je dan lepo minil. Z Ivo in Zoranom smo ostali na Gorenjskem, zvečer sta z Reke prišla še Bosiljka in Ljubo, tako da je tudi večer še dolgo trajal.

V nedeljo sta se nam pridružila Slavi in Mare, odločili smo se za Lepi Vršič. Ta tura po običajnem pristopu meni ni posebno všeč s smučarskega vidika, da ne govorim o gneči. Vseeno smo si obetali, da bo v trenutni skromni snežni odeji brez podlage to dobra izbira. V resnici tudi tokrat smuka ni bila nič posebnega, a dan je bil tako fantastično lep, da to niti ni bilo tako bistveno. Mraz, sonce, brezvetrje in svež sneg – na tak dan je bilo itak lepo povsod. No, seveda pa je vzpon na Lepi Vršič zelo razgleden in splošno navdušenje je bilo neizbežno.

Greben je precej spihan, a se je dalo peljati malo nižje. Gledali smo tudi sosednji Kok, kjer pa je snega kar premalo. V osrednjem delu je snega dovolj, seveda je bilo precej zvoženo, a se je našlo še nekaj celca za nas. Nižje smo si ob eni od hiš privoščili dolg postanek in uživali na soncu, da ne bi bili prekmalu v senčni dolini. Zadnji del spusta je bil manj ugoden, tam je snega odločno premalo in je bilo treba zelo previdno. K sreči smo jo vsi odnesli brez omembe vrednih prask.

Tako lepih zimskih dni si vsi želimo – po možnosti z novo snežno pošiljko čimprej, zdaj ko je pripravljena podlaga.