Jesenski dnevi so kot nalašč za dolge grebenske ture, po možnosti v manj poznanih krajih. Seveda nisem bil edini teh misli, a po neobičajno velikem zanimanju v petek, sem na koncu ostal sam. Škoda, še najbolj za vse tiste, ki so zamudili ta dobro izkoriščeni vikend.

Za izhodišče sem si izbral Lepeno, kjer sem bil prvič – že zato je bilo vredno nekaj več vožnje. Tudi sicer sem bil na Krnu že davnega marca 2011 (in še to v megli!), na ostalih vrhovih v okolici pa sploh še ne. Skrajni čas torej, da tej ignoranci napravim konec! Iz čisto praktičnih razlogov sem zato v eno turo združil kar velik del Krnove skupine in tako še bolj upravičil dolgo vožnjo. No, vendarle pa sem voljo črpal zgolj iz navdušenja do novih razgledov in odkrivanja novih poti!

Parkiral sem nižje v dolini na okoli 450 m pri mostu čez Lepenjico (cesta naprej je zasebna). Pri kmetiji sem povprašal za nasvet in prijazen gospod mi je pokazal začetek mulatjere na njegovem vrtu in mi dal napotke. Habjan opisuje pot preko planine Zagreben, ki pa napravi ovinek in že na karti se mi je zdela bolj smiselna direktna pot čez Hudi plaz, tako kot mi je tudi priporočal domačin.

Zelo dolg vzpon skozi gozd je prav udoben po občasno nekoliko zaraščeni mulatjeri, ki pa je celo označena z rdeče črnimi črtami. Pri kapelici na približno pol poti oznake vabijo levo, jaz pa sem nadaljeval po še vedno lepo sledljivi mulatjeri navzgor in sčasoma dosegel gozdno mejo. Tam se pot med skalami in grmičevjem izgublja, nekako sem le sledil ostankom mulatjere do še ene prečne, kjer sem zavil desno na melišče in pod stenami dosegel dolinico pod Vršičem. Cilj je bil Vršič, a naravnost je prestrmo. Tam bi moral verjetno proti desni do grebena, a se mi je zdelo daleč in tudi strmo. Ravno takrat sem na levi opazil nekoga, ki je iskal sestop z roba dolinice navzdol proti meni. Zato sem prečil proti njemu in tam zlezel naravnost po zaraščenem pobočju do roba. Ne ravno lep prehod, a bil sem gor in do grebena tik pod vrhom Vršiča (1897 m) me je povedla skromna stezica v travah.

Končno na grebenu! Tam se mi je odprl širen razgled proti jugu, proti jugovzhodu pa me je vabil greben vse do Krna v daljavi. Po celotnem grebenu je polno ostankov iz 1. svetovne vojne, poleg tega malo pod grebenom ves čas vodi mulatjera. Seveda bi bilo škoda hoditi pod robom, sploh ker je greben prehoden brez posebnih težav.

Sledi Vrh Ruš (1861 m) in Oblo brdo (1957 m), nato pa bolj izrazita Krnčica (2142 m). Tam so me presenetile markacije, ki sicer vodijo naprej po mulatjeri vse do Krnske škrbine, in to rdeči trikotniki (da niso bili na obisku kakšni polhi iz Rezije?). Jaz sem seveda nadaljeval po grebenu preko Srednjega vrha (2134 m) in po sprva širokem travnatem grebenu, ki vodi prav pod vrh Krna.

Od daleč izgleda kar strašljivo in že sem razmišljal, da bi morda vendarle šel po poti spodaj do škrbine in naokoli, ko sem zagledal dva, ki sta sestopala po grebenu. To so bili tudi edini ljudje, ki sem jih srečal na poti – ravno na pravih mestih! Greben se višje zelo zoži, čeprav ni posebno zahteven, na edinem težjem mestu pa so v pomoč celo klini. Očitno torej vendarle kdo tu hodi. Z grebena sem pokukal za rob, kjer se odpre strmo gruščnato pobočje in sem zagrizel kar naravnost navzgor. Med iskanjem prehodov sem brez težav izstopil prav na vrhu Krna. Zanimiv pristop, ki ni tako zahteven kot zgleda, čeprav nikakor ni sprehod.

Imel sem še kar nekaj časa, zato sem se spustil nekaj minut do Gomiščkovega zavetišča, kjer je bilo povsem samotno in sem na toplem soncu malce zadremal. Proti večeru sem na vrhu užival v razgledih in se že v mraku vrnil do zavetišča. Vmes je le prišel še en Goričan, da nisem bil povsem osamljen. Kljub lepemu večeru naju je veter kmalu pregnal noter in kar hitro sva poniknila v dolg spanec.

Ob svitu sem bil spet na vrhu, da sem pozdravil zaspano jesensko sonce. Nazaj na zajtrk na terasi in počasi naprej. Po markirani poti do Krnske škrbine in čez Batognico (2164 m), ki je najbolj vojaško “obdelan” vrh, danes je gor pravi muzej na prostem. Pot se s sedla Prag spusti v dolino, jaz pa sem nadaljeval po grebenu čez (še en) Srednji vrh (2032 m) in na drugi strani do Jezera v Lužnici.

Tik nad jezerom se dviga “manj pomemben” vrh Maselnik (1906 m), ki pa mi je vseeno ponudil lep razgled na južni del Krnskega pogorja. Vračal sem se po drugi strani doline, a pri tem izpustil Škofič, ki je s te strani nedostopen in tudi greben naprej izgleda precej divji. Zato sem s sedla med Škofičem in Maselnikom zavil na zgornjo pot pod steno Škofiča do škrbine in z nje na greben s tremi neimenovanimi (?) vršiči. Prva dva sta povsem enostavna, pri tretjem greben postane bolj ozek in sestop je kar izpostavljen in krušljiv, čeprav tudi ne zahteven. Spotoma sem pohodil še eno manjšo vzpetino brez imena in se vzpel na Vrh nad Peski (2176 m).

Z vrha sem se spustil proti severu, kjer je polno stezic, ki predvidoma vse vodijo v približno isto smer. No, vsaj moja me je pripeljala na sedlo pod Velikim Šmohorjem. Sprva sem nameraval nadaljevati čez oba Šmohorja, ampak me je na globokem sedlu premamila mulatjera, ki je ponujala hiter in udoben spust do Krnskega jezera. Res sem bil mimogrede na planini Na Polju, kjer sem stopil na markirano pot in po njej mimo jezera nazaj v Lepeno. Od Doma v Lepeni sta me dva Čeha zapeljala nazaj do avta in krog je bil sklenjen.

Zelo lepa tura, večji del grebenov je lepo prehoden brez obvozov, običajno pa je možno prečiti nižje po eni izmed mnogih mulatjer. Še največja težava je pomanjkanje vode, saj razen jezer ni ob poti nikjer niti kaplje. Gotovo pa tu ne trpiš žeje po razgledih in lepotah.