Ponovno v tem, meni ljubem kotičku Bohinjskih gora in po več letih spet v poletnem času, ko narava po tleh na debelo posuje gorsko cvetje v vseh barvah in oblikah. Tura se sicer ni izšla čisto po prvotnih načrtih, ampak po teh krajih sem že tolikokrat potepal, da se nisem pustil zmesti.

V soboto sem se odpravil na pot šele popoldne, kasneje kot sem si zamislil, zato tudi nisem prišel tako daleč. S planine Blato skozi Bušnico do Krstenice. Tam ni podrtega drevja, res pa ni niti poti. Ko sem se na koncu vračal s Krstenice po običajni poti sem se kar namučil z iskanjem prehodov in plezanjem preko podrtega drevja; podobno kot čez Cagovec je tudi tam pravo razdejanje.

Čez Krsteniški na Jezerski Stog, kjer me je že lovil večer. Delno z navdušenjem, delno zaskrbljeno sem opazoval oblake. Daleč na jugozahodu se je močno bliskalo, tu pa se je na moje veselje lepo zjasnilo in jutro je bilo nadvse obetavno, kljub mrzlemu vetru.

Za začetek me je čakalo kar nekaj spusta na planino Pod Mišelj vrhom, a sem izgubo višine nadoknadil z obnovo zaloge vode. S planine takoj strmo navzgor na Koštrunovec, v tem času se je že pooblačilo, česar tudi ni bilo v načrtu. S Koštrunovca se v nebo dvigne impozantni Mišelj vrh (čeprav po imenu sodeč tega ni slutiti). Od blizu sicer ni tako zahtevno kot izgleda in kmalu sem bil na vrhu.

Tam za Triglavom (ki je od tu prav blizu) so se nabirali temni oblaki, da sem že resno razmišljal o begu v dolino. Po sprva ozkem grebenu navzdol in ko sem prišel do odcepa v Mišeljsko dolino, so se črni oblaki že razblinili. Dobro, torej nadaljujem po širokem grebenu preko neizrazitih vrhov Na Nizkem, Mišeljska glava in še nekaj neimenovanih vršičev vse do konca grebena – na Mišeljski konec. Sestopil sem naravnost navzdol na Hribarice, kar je bilo strmo in neprijetno.

Kazalo je, da bo prej ali slej začel dež, zato sem zaključil z grebeni in se vrnil po dolinah. Tudi tako je do izhodišča daleč, povrhu je bil s planine Jezerce do Krstenice (kravji) prometni zamašek, za konec pa še tista drevesna podrtija… Nekam veliko se pritožujem, v resnici pa sem opravil še eno izredno lepo turo.