Prvi julijski dan ni bil nič kaj poleten. Zmenjeni smo bili za lepo turo v Julijcih, a me zjutraj tista megla na vseh kamerah ni prepričala, da bi se spravil iz postelje… Tako sem se šele dopoldne odpravil proti Gorenjski in ker je izgledalo najbolj obetavno v Karavankah, sem se zapeljal do doma Trilobit. Kot se je izkazalo, dobra odločitev, saj se je kmalu zjasnilo, tam čez Savo pa so Julijce objemali oblaki.

Skozi Medji dol do planine Seča in na greben, po katerem poteka opuščena Skalaška pot. Pred nekaj leti sem tu že hodil, takrat menda ni bilo tako zaraščeno. Danes pa sem se v prvem delu grebena večkrat zataknil v ruševju. Greben nato postane bolj skalnat, na nekaj mestih je novejša jeklenica, drugje pa je stara varovala bolje pustiti ob strani. Zahtevnega dela je kmalu konec in sledi le še lagoden sprehod po visokem grebenu do vrha Vajneža.

Kljub soncu ni bilo nobene vročine in hoja je bila prav prijetna. Sestopil sem povprek do Hrašenske planine in skozi gozd do planine Stamare, od tam pa nazaj do izhodišča. Ta pot je po novem označena z rumenimi markacijami, tako da nisem imel razloga, da bi kam zašel. Razen tega, da sem prekmalu zašel nazaj v oblačno kotlino…