V soboto zvečer sta prišla Zoran in Iva, zgodaj zjutraj pa smo se zapeljali v Bohinj, kjer sta se nam pridružila še Bosiljka in Ljubo, ki sva ga pred leti z Andrejem srečala na Allalinhornu. Majhen je svet, prav res.

Na okoli 800 m nas je na cesti zaustavil sneg, čeprav je bilo naprej še precej kopnin. Tako smo kakšnih 10 minut nosili smuči, nato pa še vsaj pol ure drsali po cesti. Skozi nesramno strm in še bogato zasnežen gozd do planine Suha, kjer so se nam odprla nebesa (tako v smislu razgledov, kot smučarskih terenov).

Prav neverjetno, da sem tu nazadnje smučal pred šestimi leti! V prihodnje bom to vsekakor moral popraviti! Tokrat je bilo še posebno lepo zaradi velikih količin snega – na planini se lahko dobesedno spotakneš ob kakšno streho!

Ljubo se je odločil, da bo ostal v okolici planine, ostali pa smo zagrizli v žleb, ki je bil pomrznjen, a z lepimi stopinjami, da je šlo brez derez. Nad planino nas je hladil veter, ki je bil proti vrhu že kar nadležen, po drugi strani pa vsaj ni bilo prevroče. Na tak dan nas veter seveda ni spravil v slabo voljo. Kako le, ob takšnih terenih, širnih razgledih in zavedanju že med vzponom, da bo smuka perfektna!

Z vrha pa vse do žleba ena sama radost lahkotnih zavojev. Žleb je bil še vedno precej trd, a so robniki lepo grabili. S planine navzdol je bilo lepo zmehčano in ob takšni količini snega tudi na najbolj strmem delu prav fino. Za konec še smuk po cesti, v spodnjem delu smo se z večkratnim snemanjem smuči pripeljali na razdaljo nekaj minut pešačenja do avta. Rodica ni zaman tako priljubljena klasika, sploh v takšnih razmerah je to tura za čisto desetko!