Še en čudovit zimski dan, kakršnih se ne naveličaš pa čeprav se zadnje čase kar vrstijo! Verjetno tudi zaradi obilice sonca, ki nas je lepo grelo in nam čaralo pravljične prizore. Niti tiste grožnje z vetrom se niso uresničile, vsaj na Ženiklovcu ne, ker se malce potuhnjeno skriva, hkrati pa se z vrha vidi pol (slovenskega) sveta. Prvič sem tu smučal, a gotovo ne zadnjič.

Somišljenikov je bilo danes kar precej, nihče ni bil videti slabe volje. Z vrha smo kar takoj odsmučali do planine Javornik; na čistinah je bilo že nekaj skorje zaradi vetra, a ob smrekah še več kot dovolj pršiča. Žal je zelo hitro minilo, hitro pa smo bili spet nazaj na vrhu. Tokrat smo smučali bolj proti jugozahodu, kjer je bilo že bolj zvoženo, ampak snega je še dovolj za vse. Tudi nižje skozi gozd smo iskali svoje prehode, saj je šlo povsod odlično, da je kar prehitro minilo… Še bi, še.