Zaradi preobilja snega smo se ta dan zapeljali proti vzhodu, kjer ga je padlo malenkost manj. Izhodišče je v vasici Radnig nad Šmohorjem (Hermagor). Spet smo hodili po razvlečeni gozdni cesti, a tokrat za spremembo ves čas na soncu, ki je ta dan spremenilo globoko zasnežen svet v zimsko pravljico.

Čez čas smo dohiteli domačina, ki je zgazil spodnji del in nato še nekaj časa hodil z nami, nato pa odnehal. Mi smo nadaljevali korak po korak v globokem snegu, ves čas po cesti, ki se je komaj opazno vzpenjala. Tudi gozdovi na vseh teh turah so pretežno smrekovi, kar ni smučarjem prijazno. Res pa so marsikje gozdne ceste speljane visoko na planine in tako omogočajo dostope v višja nadstropja. Mi smo v tem tednu postali pravi eksperti za gozdne ceste!

Celih 5 ur smo potrebovali za kakih 900 m vzpona do planine Radniger Alm (1570 m). Do bližnjega vrha Golz je bilo ta dan predaleč. Vseeno smo se že med potjo naužili razgledov in predvsem zimskega ambienta. Da o kondiciji sploh ne govorim! To, da smo opravili 900 m spusta brez enega zavoja, je pa tudi svojevrsten dosežek!