Nad planino Konjščica 9.12.2017

Tokratna tura ni imela srečnega konca, čeprav je bila smuka odlična in tudi slike kažejo le lepote zimskih gora. Takšne nesreče se pogosto zamolčijo, meni se zdi kvečjemu še bolj pomembno o tem pisati. Morda pa še komu koristi – saj vemo, manj boleče se je učiti na tujih napakah.

Ne posebno zgodaj smo se zapeljali na Rudno polje, kjer novega snega ni bilo bistveno več kot v Ljubljani. A stare podlage je dovolj, da smo si obetali dobro smuko. V še turobnem vremenu smo šli proti Viševniku in čeprav sprva nismo mislili do vrha, smo zaključili pri skali kakih 50 m po vrhom. Presenetljivo malo ljudi je smučalo pred nami, tako da je bilo v globokem snegu res uživaško po grebenu in nato desno skozi gozd do planine Konjščica.

Tam ni bilo še nikogar in kar dobro smo se nagazili skozi strm gozd do grebena Slemena. Kot za nagrado se je v tem času zjasnilo in gor smo se znašli v zimski pravljici, da nas niti veter ni preveč motil. Sprva je bilo mišljeno, da smučamo po smeri vzpona, a smo nadaljevali po grebenu proti severu, dobro razpoloženi v pričakovanju uživaške smuke.

Zgoraj niti ni bilo veliko snega in ruševje še ni bilo pokrito. Zato sva se z Marušo vrnila po grebenu malo nazaj, Džani in Slavi pa sta se pripravila kakšnih 100 m stran. Hkrati smo odsmučali, midva proti desni, da sva nižje prišla tja, kjer smo se vzpenjali. V gozdu in za robom, sva sicer takoj izgubila stik z onima dvema, ampak saj Džani je poznal njuno linijo.

Nekaj minut kasneje sva navdušena prismučala do planine. In že kmalu zaslišala Džanija, ki je vpil nekje visoko zgoraj. Sprva ga nisva opazila, ko sta za nama prismučala še dva, sta ga zagledala sredi pobočja. Le kaj neki počne tam in kaj je narobe? Slišali se zaradi razdalje in vetra nismo, mobilnega signala pa zgoraj tudi ni bilo. Tako sam ni mogel klicati niti 112.

Izkazalo se je, da je tik pod grebenom prečil v levo in zapeljal na majhno kložo, ki se je pod njegovo težo odpeljala in ga spodnesla. Snega ni bilo veliko, premalo za kak večji plaz, a povsem dovolj, da mu je zagrabilo smučko in jo odpelo, on pa je zdrsel navzdol. Še večji problem je bil, da mu ni odpelo tudi desne smučke, s katero je očitno zapel v kakšno ruševje, da mu je zlomilo kost. Slavi ga je videla, a je kmalu izginil za rob in ni mogla za njim, zato je okoli prismučala do dol.

Z Marušo sva zagrizla v breg, a je šlo v globokem snegu počasi, ostali trije pa so na planini poklicali reševalce. Preden sva prišla do njega, se je še sam nekoliko spustil, nato ni šlo več, niti z najino pomočjo. Zato sva ga poskušala zaščititi pred mrazom, saj smo bili v senci, on pa je bil že nekaj časa tam. Prav veliko dodatnih oblačil nismo imeli, saj smo šli le na kratko turo… Kljub temu, da je puhovka komaj omembe vreden tovor.

Kakšnih 40 minut je trajalo, da je priletel helikopter, najbrž smo imeli še srečo, da je bila vaja na Voglu. Najprej je še nekajkrat zaokrožil, ker so imeli težave z vitlom, nato pa se je končno spustila k nam zdravnica in še en reševalec, ki sta ga dokaj hitro in učinkovito spravila v vrečo, da so ga dvignili in odpeljali na Jesenice.

Z Marušo sva ob vsem tem malo izgubila občutek za čas, a vse skupaj je trajalo okoli 2 uri in dan je šel že h koncu. Ko gre nekaj narobe, se običajno pojavi še kakšna komplikacija, ki je res ne potrebuješ. Tako sva imela zaradi čakanja na mrazu in v globokem snegu nekaj težav, da sva očistila led z vezi in končno odsmučala nazaj do planine, kjer so nas čakali premraženi Slavi in dva naključna mimoidoča, ki sta bila več kot prijazna, da sta nas počakala in smo se skupaj odpravili nazaj.

Najprej smo se povzpeli čez rob in na drugi strani odsmučali že v temi. Zimski dnevi so res kratki in ko sonce zaide, se zelo hitro stemni. Lučka je seveda obvezni del opreme, jaz jo imam vedno s seboj – tudi na dopoldanskem sprehodu sredi poletja. A kaj mi je koristila s prazno baterijo?! Hja, pred kakim mesecem sem doma preveril, nato pa je itak nisem rabil, le nosil sem jo okoli na mrazu. Rezervne baterije, ki jih imam ponavadi tudi s seboj, pa so čakale doma v omari… No, kljub temu smo brez nezgod prišli do avta, čeprav smo imeli vsi skupaj le dve (delujoči) lučki.

Nauk zgodbe? Že tolikokrat slišan, pa očitno še ne dovolj. Saj v hribe gremo vedno uživat, a ni treba veliko, da se kaj zalomi. In tako malo truda je potrebnega, da vsakič (!) preveriš, ali imaš opremo in ali deluje. Pa tudi, če gre le za kratko in poznano turo. Poleg tega seveda ni bilo pametno, da smo se ločili, saj sva z Marušo šele spodaj ugotovila, da je nekaj narobe. Čeprav je to včasih težko, saj imamo lahko različne želje kje smučati.

Še enkrat hvala neznancema, da sta nas čakala in se z nami vrnila. Džaniju pa hitro okrevanje!

2 razmišljanji o “Nad planino Konjščica 9.12.2017

  1. Jernej

    Mali walkie-talkie kompleti so že pod 15€ in za take primere povsem zadovoljivi, tehtajo pa tud praktično nič. Hvala za objavo zgodbe.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.