Slovenska 8.4.2017

Tako kot je za Triglavsko severno steno dovolj napisati le Stena, tako se tudi za Slovensko smer razume o čem je govora. Ta večna klasika je bila tudi pri meni že dolgo na seznamu želja, a nekako nikoli nismo ujeli pravih razmer, da bi se je lotili. In tudi letos sem se že vnaprej sprijaznil, da bom čakal še eno sezono, dokler nismo izvedeli, da kljub suhi zimi sploh ni tako slabo. Bodimo pošteni: idealnih razmer tako ni nikoli, sploh v takšni dolgi in razgibani smeri.

Ves čas sem si turo zamišljal v kombinaciji s smučanjem Za Cmirom, po premisleku pa smo se odločili, da tokrat smuči pustimo doma. Resda smo na ta račun zamudili lep spust po še vedno solidno zasneženi dolini, po drugi strani pa bi se precej bolj namučili med vzponom v kopnih delih smeri. Ob naslednji priložnosti pa ponovimo turo s smučmi!

V petek zvečer sta prišla Zoran in Iva in takoj smo se zapeljali v Vrata v zavetje dokaj ogabne zimske sobe Aljaževega doma. Po zgodnjem sprehodu smo bili z rojstvom dneva pod steno – povsem sami. Zanimivo, smo pričakovali gnečo, kasneje so za nami prišli le še trije.

Prvo zoprno mesto je takoj na vstopu – prehod čez krajno zev. Naprej je do Macesnov lepo zasneženo, nato sledi prvi kratek skalni skok. Prečka do Belih plati je neproblematična, Bele plati pa kopne. Sledi lepa grapa do nekajmetrskega kopnega skoka v Bučerjevi steni, nato pa po širni Slovenski grapi in levo v Prevčev izstop. Z izjemo tistih nekaj skokov, super razmere: sneg trd, lepo uhojeno. Le na izstopu smo sledili gazi v levo, ki nas je pripeljala na sonce, čez kratek skalni odsek in v strmo prečko nazaj desno v pravi izstop na rob stene (naravnost gor je od zgoraj izgledalo precej lepše, a ni bilo videti sledi).

Na vrhu se nam je milo storilo ob pogledu na zasnežene planjave – mi pa brez smuči! Saj snega res ni veliko, a prav lepo bi bilo na smučeh naprej. No, tako sem se vsaj navadil spet hoditi peš, saj sem že skoraj pozabil! 🙂

Sprva smo razmišljali o sestopu čez Prag, vendar smo se odločili za kratek vzpon do Staničevega doma in spust Za Cmirom. Bili smo dovolj zgodaj, da se ni prediralo, dan je bil krasen in ni se nam preveč mudilo v dolino. Do prvega praga je šlo tudi peš prav lepo, nižje pa sneg čez noč ni več pomrznil in je bilo na trenutke bolj naporno. Snega zmanjka šele malo nad gozdom, tam pa že zelenijo bukve (!?) in rastejo rože…

Zoran se je žrtvoval in se sprehodil po cesti nazaj do avta, zvečer pa smo si privoščili zasluženo, skupaj z (nepopolno) gruzijsko ekipo. Super tura, krasen dan.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s