Gudauri, Gruzija 4.3.-12.3.2017

Po lanskem obisku Mestie v pokrajini Svaneti sem rekel, da se v Gruzijo gotovo še vrnem. In ker nisem skoparil s hvalo, se je letos hitro prijavilo še šest interesentov, ne da bi sploh koga vprašal, kaj šele silil. Dolgčas torej ni bilo, toliko bolj, ker sem jaz edini vse poznal.

Kljub navdušenju nad Mestio bi se mi zdelo škoda spet obiskati isti kraj, ko pa je še toliko drugih po svetu… Zato smo se letos odpravili v Gudauri, ki leži ob nekdanji ruski vojaški cesti, dobrih 100 km severno od Tbilisija. Gre za edino cestno povezavo z Rusijo, poleg tiste ob Črnem morju na zahodu, tako da se po njej noč in dan valijo tovornjaki. Cesta je v bolj slabem stanju, a kljub temu je dostop do Gudaurija (sploh v primerjavi z Mestio!) precej udoben – v petek ob 7h zvečer smo poleteli iz Ljubljane in v soboto smo bili ob 8h zjutraj že na cilju! Po gruzijski uri tako zgodaj, da smo morali na “recepciji” še malo počakati, da nas je nekdo sprejel.

Gudauri je povsem umetno nastalo smučarsko letovišče nad cestnim prelazom na višini okoli 2100 – 2200 m. To pomeni same hotele in apartmaje, v gradnji pa je še več novih. Tudi sicer se je turizem začel razvijati šele v zadnjem desetletju ali dveh, tako da so žičnice in objekti dokaj moderni. To sicer ne pomaga, če Gruzijci vse to slabše vzdržujejo in upravljajo. Sistem za umetno zasneževanje imajo, a ga nikoli ne uporabljajo (dolga zgodba…), hoteli višjega standarda imajo asfaltirano cesto le na dvorišču, do tja pa prideš preko njive, vse naokoli so smeti… Skratka, potencial je ogromen, a nivo je še daleč pod alpskim. Le nekaj dni po našem odhodu so smučišče zaprli, saj je eksplodiral električni generator.

Nas sicer niso zanimali hoteli in žičnice, ampak predvsem okoliški hribi – in teh je tam v izobilju! Možnosti za smučanje kolikor ti srce poželi. Žal pa je bila letošnja zima tudi na Kavkazu muhasta in naše glavno razočaranje je bilo pomanjkanje snega. Vzdušje je bilo prvomajsko, le razmere še niso bile povsem pomladanske, saj je bilo kljub vsemu mrzlo in sneg še ni bil predelan. K sreči smo ljudje izredno prilagodljiva bitja in smo pač izkoristili kar nam je bilo na voljo. To je tako, kot če greš na turo v slabem vremenu, potem pa imaš na vrhu 5 minut sonca in si navdušen nad vremenom, ki je bilo gotovo boljše kot kje drugje.

Seveda je splošni vtis močno popravilo prav vreme: šest zaporednih dni sonca je vsekakor presežek, ki si ga na dopustu lahko le želiš! Na koncu smo se torej kar lepo nasmučali in nekoliko manj tudi nahodili – ter si povrhu še ogledali cilje za naslednji obisk!

Najboljše razmere smo odkrili v okolici smučišča, zato smo se tam tudi največ zadrževali. Je bilo pač udobneje se zapeljati z žičnico skoraj 3300 m visoko, od koder je bilo več zanimivih možnosti. Sploh ker stane dnevna smučarska karta vsega 14€ in nam je ni bilo žal tudi za samo enkratno vožnjo do vrha (ki v resnici traja skoraj celo uro s tistimi počasnimi žičnicami). Na severni strani smo imeli na voljo širne planjave še suhega snega, prismučati pa se je dalo vse do ceste v dolini na drugi strani prelaza, od koder smo se s taksijem zapeljali nazaj. Podobno turo v več različicah (smučanje z vrha, s sedla, z vmesnim vzponom in spustom po drugi dolini) smo večkrat ponovili in vedno dobro smučali. Glede na slabe razmere je bil končni izkupiček torej vendarle pozitiven.

Ostale izbire so se izkazale za smučarsko slabše zaradi skorje in južnega snega, kljub enkratnim pobočjem. Tudi vzpon do samostana Lomisi na drugi strani doline je bil sicer lep, žal je bila smuka prej trpljenje kot uživanje. Še veliko zanimivih tur v okolici smo si ogledovali, a smo jih pustili za prihodnjič. Prav blizu je tudi velikan Kazbek, ki ponuja lep izziv, morda drugič v boljših razmerah. Očitno torej to ni bil moj zadnji obisk. 🙂

Po šestih dneh se je v soboto končno poslabšalo vreme, mi pa smo se odpravili proti Tbilisiju. Seveda po zajtrku, ki ga v Gruziji z nekaj sreče (če je kakšna natakarica že v službi) dobiš nekje po deveti uri. Rad bi videl koga, da bi prepričal Gruzijce, naj mu pripravijo zajtrk bolj zgodaj. Saj tudi žičnice poženejo šele ob 10h, nikomur se posebno ne mudi. Nekaj potrpljenja je nujno potrebnega, če želiš kot turist uživati v tej lepi deželi.

Med vožnjo proti jugu smo se ustavili za kratek ogled gradu Ananuri (še ena potencialno zanimiva turistična atrakcija, ki bi veliko pridobila že, če bi vsaj malo uredili okolico, morda postavili kakšno ograjo ali zavarovali delno porušene zidove in stopnice preden se kdo poškoduje…).

Popoldne smo si ogledovali glavno mesto, ki zbuja mešane vtise: na eni strani lepo staro mesto, vmes moderni arhitekturni monstrumi, v sosednji ulici pa propadajoče hiše in revščina. Po svoje lep odraz stanja v državi, kjer se oblast trudi prikazati kot napredna in zapravlja denar za megalomanske projekte, medtem ko večina ljudi živi v zelo slabih razmerah. Kljub temu, da je Gruzija na pragu Evrope (in se tja tudi želi prištevati) pa je to še vedno povsem drugačen svet. Nedvomno zanimivi kraji za potovanje.

Nekaj več za vtis v spodnji foto zgodbi, ostale zgodbe in anekdote pa naj ostanejo za pogovore ob pivu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s