Fužinska mini transverzala 25.-26.2.2017

En lepo preživet lep vikend v lepih krajih. Takoj po sneženju sicer nisva vedela kakšne bodo razmere in kje bova končala, ampak tokratni cilj je bil predvsem trening. In tam nad Bohinjem lahko hodiš v nedogled ne da bi se naveličal.

Prepričala sva še Slavi in Džanija (ok, to res nikoli ni težko), ki pa sta se zapeljala malo višje po zasneženi cesti in na koncu nekam pobegnila, da je za njima ostala le smučina do Planine pri jezeru… Do tja sva imela za družbo še Polono in Špelo, naprej pa sva ostala sama sredi zimske idile.

Snega v Bohinju je bilo sicer manj kot doma, tako da smo se pripeljali še malo višje od razcepa Voje-Vogar. Zgoraj je bilo novega snega nekje do 20 cm in skupaj z nekaj stare podlage je bilo vzdušje že kar obetavno. Od Planine pri jezeru preko planine Dedno polje in proti planini Ovčarija, kjer sem vedno znova povsem prevzet nad potjo skozi tisti gozd, ki je v vseh letnih časih naravnost čudovit.

Še pred Ovčarijo sva zavila proti severu in pod Tičaricama prišla do doline Za Kopico. Tam sva se vzpela na greben tik pod vrhom Kopice, da sva pokukala proti zahodu. Odsmučala sva nazaj v precej mešanih razmerah (spihano, ledeno, skorja), nižje je bilo nekaj lepših zavojev v že južnem snegu. Prav veliko novega snega niti ni bilo.

Iz doline Za Kopico sva se vzpela na drugo stran, na greben Voglov, kjer sva spotoma iskala prehode. Na grebenu med Prvim in Srednjim Voglom sva imela daljši odmor, nato pa sva se namenila proti Zadnjemu Voglu, da se odločiva kam naprej. A grebeni so bili spihani, same skale in led, nič kaj fajn za hojo. Zato sva se spustila na vzhodno stran, kjer so nama bile razmere še manj všeč – ledeno, vmes pa obsežne klože, ki niso zbujale zaupanja. Povrhu se je občutno segrelo, sonce je močno žgalo in kmalu sva opustila misel na nadaljevanje.

Odločila sva se za spust pod Slatno in Kredo do planine V Lazu, vendar naju je ustavil skok (ki je v normalnih zimah najbrž lepo smučljiv), da sva morala čez manjši grebenček do sosednjega prehoda, kjer pa so naju že od daleč odvrnile klože na precejšnji strmini. Malce preveč tvegano, zato sva se rajši odločila za daljšo pot – nazaj navzgor do grebena Voglov in po poti vzpona v dolino Za Kopico. Vedela sva, da smučanje tam ne bo najboljše, ampak bo vsaj varno.

Smučanje je bilo v resnici precej slabo, na trenutke celo zanič, saj je južen sneg močno zaviral. Sem pa tja sva nanizala nekaj lepših zavojev in se skozi gozd prebila nazaj do Dednega polja. Od tam preko planine pri Jezeru je bilo še najbolj zimsko, a spusta skorajda ni. Presenetljivo je šlo potem prav lepo do planine Blato in za konec še smuk po cesti, kjer naju je na zadnjem ovinku pred avtom razočarala še nekajmetrska kopnina…

Tako je to pri turni smuki: včasih za mnogo truda na koncu še slabo smučaš. Vendar pa je prav zato tako zanimiv hobi, saj ti omogoča, da občasno izstopiš iz svoje cone udobja. Še toliko bolj, če si prisiljen sprejeti odločitev, ki ti morda ni najbolj všeč pa na koncu sprevidiš, da je bila prava in se obogatiš za novo izkušnjo.

Na koncu je torej smučanje drugotnega pomena, saj bo še veliko priložnosti; mene čakajo že čez nekaj dni! In kje naj bi bilo boljše nabirati izkušnje kot v domačih hribih, ki ponujajo neskončne lepote? Po vsem povedanem je zaključek jasen: bil je krasen vikend!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s