Vikend na Komni 18.-19.2.2017

Na obisku v zlatorogovem kraljestvu. Snega ni veliko, a vendarle dovolj za lepo preživet vikend. V petek zvečer sta prišla Zoran in Iva, v soboto pa do Savice, kjer je snega ravno toliko, da smo pri avtu stopili na smuči in pridrsali do Komne.

Po kratki pavzi smo se odpravili naprej do Bogatinskega sedla. V dveh dneh smo srečali le dva smučarja in precej pešakov, kar pomeni, da je bil vzpon po dodobra naluknjani mulatjeri na trenutke malo zoprn. Napovedana je bila ohladitev, nam je bilo pošteno vroče in tudi sneg na prisojnih straneh je bil že precej ojužen. Zato smo namesto proti Lanževici zavili na senčna pobočja Bogatina. Zadnji del do vrha smo šli peš, tam so nam oblaki že ukradli nekaj razgleda, veter pa nas je pregnal nazaj dol.

Smuka do sedla malo mešana, pod sedlom v senci še pršič, nižje južen sneg, nato pa še kar nekaj razdalje po planoti, kjer smo kmalu spet nataknili pse in se sprehodili do Doma na Komni. Precej hoje in bolj malo smučanja, ampak lepo je bilo vseeno.

V nedeljo nas je zjutraj malo razočaral oblačen pogled skozi okno, sonce je bilo šele nekje nad 2000m… Sprva smo imeli namen prečiti do Vogla in po Žagarjevem grabnu do Bohinja (od tam bi že nekako prišli do avta). Vendar ni še nihče hodil v tisti smeri in prav nič nam ni dišalo gaziti celo pot – in povrhu še kje zatavati v megli. Treba se bo torej sprijazniti z nekaj rodea in peš sestopom do Savice.

Pred tem sva šla z Zoranom na Lanževico, če smo se ji že prejšnji dan odpovedali. Od Koče pod Bogatinom sva zavila preko Lepe Komne, kjer je bila še nezluknjana stara špura, tako da je bila tudi hoja mnogo bolj prijetna. Na žalost kakšnih razgledov ni bilo, čeprav sta naju višje razveselila sonce in modro nebo – in, predvsem, zelo lep pogled proti vrhu Lanževice! Veselje ni trajalo prav dolgo in na vrhu sva bila v megli (zadnjih 50 m sva šla tudi tu peš, saj je preveč skal).

Do sedla spet malo mešano, pod sedlom zelo lepo po pršiču, nato pa še nekaj časa po mulatjeri, kjer sva čez čas spet nataknila pse in se v čedalje lepšem vremenu sprehodila nazaj do koče. Tam smo se še malo martinčkali na terasi, nato pa smo se morali soočiti s sestopom. Iva je šla že od koče peš, Zoran je šel s psmi, jaz sem optimistično upal še na kak zavoj. V zgornjem delu je bilo v resnici prav v redu, saj je v gozdu snega dovolj (oziroma se ni prediralo preveč). Tudi nižje je šlo nekje do 35. ovinka brez težav, nato pa čedalje bolj na silo. Z Zoranom sva kljub temu vztrajala in brez nezgod prišla vse do 19. ovinka, a medtem naju je Iva že peš prehitela, tako da prav smiselno očitno ni bilo… Je pa sestop vsaj hitreje minil kot smo mislili. Skratka, kljub bolj žalostni zimi je na Komni lepo in tudi kakšna dobra tura se najde.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s