Prvomajska smuka na Islandiji

Si predstavljate tole: čez dan pohajaš po neskončnih prostranstvih zasneženih gora, odsmučaš do morja in se popoldne na razgledni terasi hišice na griču namakaš v termalni kopeli (hiša ima, se razume, lasten termalni izvir) z mrzlim pivom pri roki? Vem, zdi se kot plod perverzne domišljije, a tak je bil naš povprečen dan na Islandiji.

Obisk Islandije me je seveda že dalj časa mikal, zato sem se hitro navdušil nad Marušinim predlogom, da si tam daleč na severu podaljšamo zimsko sezono. Naša odprava v deželo ognja in ledu je štela 6 članov: poleg naju z Marušo še Slavi, Duško, Džani in Mare. Islandija kot turnosmučarska destinacija morda ni najbolj očitna izbira, a izkazala se je za več kot odlično! Poleg tega (v lastni režiji in izven sezone) tudi cene niso bile posebno visoke, pa še zloglasno islandsko vreme nam je (večinoma) prizanašalo. Tako smo preživeli prvomajske počitnice, da bi si jih težko želeli lepše!

1. in 2. dan: Ljubljana – Helsinki – Keflavik – Dalvik

V petek zvečer smo poleteli v Helsinke, kamor smo prišli sredi noči in šli v bližnji hotel. Naslednji dan smo si dopoldne ogledali Helsinke, ki nas sicer niso posebno navdušili. Ob 4h popoldne smo poleteli naprej in po treh urah leta smo ob 4h popoldne pristali na Islandiji (ah, ta potovanja v času!?). Na letališču smo prevzeli avto in se zbasali vanj z vso prtljago vred ter za nameček nakupili še hrano in pijačo za naslednje dni.

Naš cilj je bil kraj Dalvik, ribiška vasica z okoli 1500 prebivalci na severu Islandije, ki leži na obali fjorda Eyjafjördur na goratem polotoku Tröllaskagi, le streljaj od arktičnega kroga. Vožnja v turobnem in meglenem vremenu je bila precej dolgočasna in naporna. Usmerili smo se na cesto št. 1 (t.i. Ring road, ki obkroži cel otok) in po kakih 300 km zavili desno, po nadaljnjih 100 km levo in sredi noči prispeli do naše hišice, kak kilometer pred Dalvikom. Cesta je bolj kot ne ravna, prometa zanemarljivo malo, omejitev pa ves čas 90 km/h (in veliko radarjev!). Tako smo se samo na hitro razpakirali, pogledali severni sij in utrujeni zaspali.

3. dan

Prvi dan nas je pozdravilo lepo vreme, zato smo se lahko takoj odpravili raziskovat. Duško je našel karto za GPS, sicer pa smo na ture hodili kar za nosom. Prvi dan smo šli v dolino takoj nad Dalvikom, kjer so se kmalu odprle številne možnosti. Višine so za nas precej nizke, veliko vrhov ne seže niti do 1000 m, po drugi strani pa je tudi izhodišče običajno le nekaj metrov nad morjem! Tako smo skoraj vedno obiskali vsaj dva vrhova in dve dolini – saj, če bi imeli neomejeno energije, bi lahko hodili in smučali kar v nedogled! Na splošno so bile ture bolj pohodno-raziskovalne, z več lepimi spusti, kot pa klasični vzponi na vrh in smučanje nazaj.

Že prvi dan smo se spotoma premišljali kje bomo smučali. Zagledali smo se v mikavno pobočje, nato pa prišli na vrh, s katerega se je na drugo stran odprla nova mikavna dolina in nad njo cela vrsta novih mikavnih vrhov… S smučarskega vidika izredno zanimive gore, toliko je tam širnih pobočij pa tudi strmih smeri in zaradi arktičnega podnebja praktično povsem brez (visokega) rastja. Snega pa še dovolj, da smo vedno prismučali vse do ceste (če ne bi bilo ceste, bi lahko zapeljali kar do morja!).

4. dan

Drugi dan je bilo vreme še lepše: brez oblačka in brez vetra – prav netipično za Islandijo. Temperatura kljub temu nikoli ni presegla 5°C, tako da so bile tudi razmere odlične. Ker je sonce cel dan zelo nizko, je bil sneg še celo dopoldne pomrznjen in tudi kasneje se običajno ni preveč ojužil. Zato se nam zjutraj ni preveč mudilo, kljub temu, da se je konec aprila že ob 3h zjutraj začelo daniti! Dolgi dnevi so nam tako omogočali dokaj brezskrben urnik, saj je bilo dovolj svetlo do 23h… Seveda pa smo na ta račun slabše spali, saj je bilo prave teme bore malo.

Ta dan smo se zapeljali nekaj kilometrov v notranjost in parkirali pri zadnji kmetiji v dolini. Izven glavnih cest hitro zmanjka asfalta, v tem času je marsikje še sneg, zato je priporočljiv terenski avto. V vsakem primeru pa ne gre računati, da bi se prav daleč ali visoko pripeljali.

Kljub nizkim nadmorskim višinam so dimenzije pokrajine varljivo velike in nekaj hoje po dolgih dolinah skorajda ne uide. Višje svet kmalu postane zelo strm in vrhovi od spodaj izgledajo kar impresivni. Ta dan smo dosegli dva izmed najvišjih vrhov v tem delu, ki segata okoli 1300 m visoko. A v resnici so tudi najvišji vrhovi le redko posebno izraziti, pogosto sploh ne gre za vrh ampak bolj nekakšen plato, na vse strani pa bela pokrajina, ki jo brazdajo globoke doline. Te gore pač niso tektonskega temveč ledeniškega nastanka (točno preko Islandije sicer poteka tektonska prelomnica, pri čemer pa se plošči oddaljujeta).

Smučali smo po drugi dolini, vsak po svoji smeri, saj je možnosti res ogromno, in tako naredili lepo krožno turo. In kako prijetno je bilo potem posedanje na terasi na toplem soncu, ki se je šele po deveti zvečer skrilo za greben. Saj v naši termalni kopeli ali savni nam tudi mraz ni prišel do živega! To so bili zares uživaški dnevi.

5. dan

Še en lep dan, tokrat smo se zapeljali na skrajni sever polotoka, kjer leži simpatična vasica Sigulfjödur. Prevelika izbira nas je malo zmedla, na koncu smo parkirali ob cesti in se odpravili po neki dolini navzgor. Sprva smo še hodili počasi in v skupini, že nekoliko utrujeni po dveh polno izkoriščenih dnevih. Višje, ko se je pred nami odprl širok amfiteater, pa smo – kot pes, ki ga spustiš s povodca – pobezljali vsak po svoje.

Najprej na prvi vrh na desni, nazaj dol in na najvišjega na koncu doline, s katerega nas je spet premamila dolina na drugi strani, da smo na koncu odsmučali vse do dna in se naokoli povzpeli nazaj. Na vrhu so nas nato zagrnili oblaki, sneg je bil trd in menda je bila to edina bolj slaba smuka. Oblaki in mraz nas seveda niso motili doma v naši kopeli…

6. dan

Končno slabo vreme! Nam je povsem ustrezalo, da smo si malce odpočili in dopoldne preležali. Sredi dneva smo se nato odpravili na izlet in na koncu prevozili kar kakšnih 300 km. Najprej do mesta Akureyri (drugo največje mesto na Islandiji s približno 17.000 prebivalci) in po Ring roadu proti vzhodu.

Med vožnjo je še rahlo snežilo, a pri slapu Godafoss (slap bogov) se je pokazalo sonce, tako da se je tudi slap pokazal v vsej svoji mogočnosti. Dalje smo prišli do jezera Myvatn, okoli katerega je posejana cela vrsta zanimivosti. Sprehodili smo se med črnimi gradovi iz lave Dimmuborgir, se povzpeli na vrh vulkanskega kraterja Hverfjall (s katerega nas je skoraj odpihnilo), potipali jezero s termalno vodo, zlezli v razpoko Grjotagja na mestu tektonske prelomnice, v kateri je še eno termalno jezerce (le par metrov stran pa sneg in led!) in se sprehodili med smrdljivimi fumarolami in vrelimi izviri polja Hverarond. Dežela ognja in ledu, prav res!

Vse to nam je uspelo v lepem vremenu, a močnem vetru. Še dobro, da smo bili zimsko napravljeni – ko na Islandiji pihne severnik, ni šale! Precej ekstremne razmere za turistične oglede. Zapeljali smo se še proti vulkanu Krafla, pod katerim stoji velika geotermalna elektrarna. A do tja nismo prišli, saj nam je Islandija pokazala kaj je to slabo vreme. Naenkrat je bilo vse belo, veter je sproti gradil zamete na že sicer zasneženi cesti in edina orientacija so bili količki ob cesti. Vmes smo pomagali dvema turistoma z nekim majhnim avtom, ki sta bila ujeta v zametu sredi ceste, nato pa se počasi in bolj kot ne na slepo zapeljali nazaj do Akureyrija in domov.

7. dan

Dan za pršič. Cel dan je snežilo, a ker smo zdaj že poznali okolico, smo šli lahko kljub temu smučat, sploh ker ni pihalo. Tik nad Dalvikom je manjše smučišče (le dve kratki vlečnici), ki je bilo že zaprto. Povzpeli smo se po smučišču in še naprej na hišni vrh. Kljub slabi vidljivosti je bila smuka tako dobra, da smo turo ponovili, saj je bilo v drugo še bolje.

Tudi popoldne nas sneženje ni motilo, ko smo do vratu potopljeni ležali v termalni vodi ali se pregrevali v savni. Proti večeru se je nato na hitro zjasnilo in Maruša in Mare sta šla v orkanskem vetru na večerno smuko – pa kljub temu prišla domov še več ur pred temo.

8. dan

Jutro ni bilo preveč obetavno, a napoved je kazala, da se bo popoldne od severa spet zjasnilo. Moram reči, da so napovedi, glede na izredno spremenljivo vreme, zelo dobre. Bolj pozno smo se spet zapeljali v Sigulfjödur, kjer je bilo novega snega še več kot v Dalviku. Na koncu smo zaradi neprevozne ceste v sosednjo dolino spet parkirali na istem izhodišču kot prvič.

Ta dan se je prvič zgodilo, da na turi nismo bili sami, saj smo srečali kar tri skupine z vodniki, ki pa so imele vse isti cilj. V resnici smo že na letališču in kasneje v okolici videvali kar precej smučarjev, a se zdi, da je večina smučala le vrhove v prvi vrsti nad cesto, medtem ko smo se mi v notranjosti občasno počutili kot kakšni polarni raziskovalci.

Mi smo šli tokrat na nek vrh na levi strani in ga dosegli ravno, ko se je zjasnilo. Odsmučali smo na jug po že malo južnem, a lepo smučljivem snegu vse do dna doline na kakih 40 m nad morjem. Tam smo ostali sami sredi tihih gora, med vzponom pa nas je spet zagrnila megla (ravno prav, da ni bilo prevroče). Naokoli smo ponovno prišli na najvišji vrh na koncu doline ravno, ko se je spet odprlo nebo. Pod nami pa se je odprla široka dolina vse do morja, polna nedotaknjenega pršiča. Zakadili smo se navzdol in vriskali od vrha do dna, da so se gotovo še medvedi na Arktiki prestrašili! Naravnost enkratno, že na meji popolnosti! In kot da to ne bi bilo dovolj, nas je doma čakalo sonce in vroča kopel z mrzlim pivom na terasi!

9. dan

Še zadnji dan v Dalviku. Prišla je odjuga in napovedan je bil dež, tako da smo že razmišljali kaj bomo počeli. Pa se je po zajtrku iznenada zjasnilo in smo na hitro skočili v avto in se zapeljali v še eno novo dolino proti jugu. Pred vrhom so nas sicer že ujeli oblaki s sneženjem, a smo vseeno vztrajali. Tudi smuka je bila v zadovoljivi vidljivosti prav dobra vse do avta. Šele popoldne nazaj v Dalviku se je toliko ogrelo, da je deževalo (kar pa nas v naši kopeli tudi ni motilo).

160 Pazljivo pri podzemnih rekah

10. in 11. dan

Čakala nas je še dolga pot na skrajni jugozahodni del otoka, kjer leži letališče. Da smo izkoristili priložnost, smo si za pot vzeli cel dan in si spotoma ogledali še nekaj zanimivosti. Pokrajina je precej divja in negostoljubna, kar ji daje nek poseben, prvinski čar. Z goratega severnega dela smo prešli na bolj ravninski del in naredili še ovinek na manjši polotok Vatnsnes, kjer smo se sprehodili po plaži na kateri kraljuje mogočen skalni kolos Hvitserkur, v bližini pa se (v ledeni vodi!) namakajo tjulnji.

Dalje proti jugu, kjer smo spet naredili ovinek v notranjost in se zapeljali skozi narodni park Pingvelir do gejzirja Geysir, ki je dal gejzirjem ime. Geysir sicer ni več aktiven, vsake par minut pa izbruhne njegov sosed Strokkur. Škoda, da je ravno deževalo. Še malo naprej grmijo impresivni »zlati slapovi« Gullfoss.

Še kar nekaj vožnje nas je čakalo do Keflavika, kjer smo prespali in šli naslednji dan navsezgodaj na letališče, pozno popoldne pa smo bili že doma. Kaj več pa v slikah in morda ob naslednjem obisku!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s