Mala Lojtrica 29.-30.8.2015

Dolina Belega potoka (Bele vode) ima vse kar bi si človek želel – ni čudno torej, da sem z vsakim obiskom še bolj navdušen. Glede na lepo vreme in polno luno bi bilo škoda hiteti v enem dnevu gor in dol; že tako sem uspel iz Ljubljane šele v soboto pozno popoldne, v nedeljo popoldne pa se je že mudilo Katji. Ob vsem tem sem še toliko bolj zadovoljen, da smo si v vmesnem času tako uspešno privoščili nekaj brezskrbnega uživanja, kar je konec koncev tudi namen vikendov.

Z Miho, Anjo in Katjo smo se torej dobili ob Belem potoku in se že takoj, ko smo zapustili cesto znašli v samotni in idilični dolini pod manj poznanimi, a kljub temu impresivnimi, drzno oblikovanimi špicami in grebeni. Med potjo nas je ujela noč, z njo pa luna, ki nam je svetila, da je bilo kot sredi dneva. Na razgledni terasi v zatrepu doline stojita dva bivaka – v enem sta se namestila dva Italijana, v drugem pa mi. Večerja, igranje skrivalnic s kozorogi in uživanje nočnih razgledov, nato pa zaslužen spanec.

Še pred soncem smo bili spet zunaj in v družbi kozorogov in kavk pričakali rojstvo dneva. Anja in Katja sta še malo zabušavali, kasneje pa sta prehodili Pot stoletnice po grebenu Malih belih špic nad bivakom. Z Mihatom pa sva se odpravila v smer Ive-Piemontese (IV, 250 m) v Mali Lojtrici (Cima Piccolla della Scala, 2099 m). Dostop je več kot udoben: 10 minut spusta in sva pod steno! Skoraj še preveč udoben, saj se nisva niti dobro zbudila, ko je šlo že zares.

Smer slovi kot ena lepših v dolini in ne brez razloga. Sledi naravnim prehodom, je lepo razgibana in zelo razgledna. Skala pa je v teh stenah tako ali tako znana po svoji kvaliteti. Težave so enakomerno razporejene vse do grebena, na koncu pa sledi lažja, a izredno zračna prečka do vršnega roglja, ki je iz doline manj izrazit, od blizu pa zgleda prav dolomitsko nedostopen. No, z zadnje strani (ki je še bolj prepadna) pokaže šibko točko, ki odpre pot na vrh. Tudi občutek na vrhu je nekaj posebnega – prostora je komaj za dve riti, da sva si privoščila malico z razgledom.

Sestopila sva po normali smeri, ki je zahtevnejša (II) le v zgornjem delu. Do škrbine sva se spustila po vrvi, potem pa sledeč možicem in občasni stezici naokoli do izrazite rampe in po njej spet pod steno. Tam smo se spet dobili vsi štirje in sestopili v vročo dolino. Vzeli smo si čas za skok v jezero in pivo, saj lahko druge obveznosti vedno vsaj toliko počakajo. Lep vikend, bolj kratek, a polno izkoriščen.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s