Beljaški stolp 5.7.2015

Ta vikend so se stvari prav lepo poklopile: najprej je javil Zoran, da gresta z Ivo v soboto popoldne do koče Corsi, le malo kasneje pa je javila še Anja, da bi šla nekam v hribe in da se je zagledala v Viševo skupino. Zmenjeno torej!

Z Anjo sva začela že proti večeru, da ne bi bilo prevroče – a kaj, ko je bilo toliko vlage, da sva prišla do koče kot dve cunji. V koči pa ni bilo nič bolje: mokri stoli, mokre postelje, na WC-ju je po stenah kar teklo… No, jaz sem bil po celem tednu dovolj utrujen, da sem čisto v redu spal.

Skrbelo me je, da nam bo naslednji dan vroče, saj je izbrana smer že zgodaj v soncu, pa kljub temu smo se na koncu odločili, da ne hitimo preveč. Jaz sem pač iz navade vseeno vstal s svitom – koča leži na res enkratni lokaciji in škoda bi bilo prespati najlepši del dneva!

Namenili smo se na Beljaški stolp (Campanile di Villaco, 2247 m), ki se dviga tik nad kočo. Izvorno slovenskega imena menda nima, na naših kartah niti ni vrisan, prevajajo ga tudi kot Beljaški turn ali pa zvon. Kakorkoli že, skoraj dolomitske poteze ima, sploh ti kraji nekoliko spominjajo na Dolomite v malem. Ja, tudi po kakovosti skale! Tik nad kočo poteka klasična smer Via Weiss (IV/III, 350 m), v spodnjem delu smo plezali varianto Via del Tac, ki se originalni smer priključi po dveh raztežajih, ki sta nekoliko težja (z enim detajlom V), ampak navrtana – in zelo lepa! Sledi vmesni, lažji in malo bolj krušljiv del, zgoraj pa spet nekaj zelo uživaških raztežajev v strmi, trdni in razčlenjeni skali – da ne govorim o razglednih stojiščih!

Tik pred nami je bila še ena naveza, vodnik z dvema klientoma, tako da smo se malo načakali in oprezali za padajočimi kamni. Pa kljub temu je šlo lepo in niti ni bilo tako grozno vroče. No, sestop na drugo stran je še kar dolg in v zgornjem delu zahteven (I-II, in en kratek spust po vrvi), potem pa preko širnih travnatih pobočij do markirane poti in nazaj do koče na rehidracijo. Pa kar hitro v dolino do jezera, na ponovno rehidacijo. Tam smo se poslovili z Zoranom in Ivo, z Anjo pa sva se šla osvežit še na Jasno, kjer sva počakala Roka in Tejo, ki sta tudi vsa pregreta prišla z Mojstrovke – smo morali takoj spet na rehidracijo… Skratka krasen vikend v krasnem okolju, z lepo smerjo, z nenadejanimi srečanji nepalsko-elbruške ekipe – in na koncu vendarle neprimerno bolj znosno kot v pregreti Ljubljani!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s