Ta vikend smo imeli tradicionalni občni zbor v Koči na Gozdu. Kar zanimivo je pogledati nazaj na prejšnja leta: januarja 2012 je bilo snega tako malo, da smo smučarji komaj prišli po cesti na vrh Vršiča in se za silo odpeljali po cesti nazaj. Januarja 2013 je bilo snega toliko, da si nismo upali drugam kot na vrh Vršiča. Lani pa smo morali zaradi žleda in abnormalnih količin snega dogodek prestaviti na začetek marca, ko smo uživali v samoti in vseh vrstah zimskih radosti.

Letošnja zima je tudi precej hecna. Večina je šla že v soboto zjutraj ali že v petek na Vršič, nekaj pa se nas je rajši odločilo, da gremo dopoldne v Karavanke. Z Jako, Tamaro, Blažem in Moniko smo zjutraj štartali iz Srednjega vrha, kjer je pogled vse prej kot obetaven. A že kmalu nad vasjo smo stopili na smuči in se malo sekirali kako bo šlo ob potoku Jermanu navzdol.

Višje v Železnici nas je potem pričakala presenetljiva idila, snega je dejansko kar veliko – pa še razveseljujoče suh je bil! Gaz je bila, smučine pa še ne. Kar kmalu smo opustili misel na Trupejevo poldne, saj so južna pobočja prav žalostno kopna… Zato smo zagrizli skozi strm gozd naravnost proti grebenu malo pred Lepim vrhom. V senci in gozdu so bili obeti kar dobri. Zgoraj smo sicer naleteli na zoprno ruševje v hudi strmini, kar je bilo mučno predvsem navzgor. Zaključili smo na grebenu na soncu, medtem ko so bili Julijci zaviti v oblake. Smuka kar solidna, zgoraj malo preveč rušnata, v Železnici pa pač položna. Nižje pa je tudi nekako šlo in smo na koncu celo prismučali vse do vasi. Čeprav smučanje morda ni najbolj primeren glagol za določene manevre, ki so bili potrebni, da smo prišli do konca s smučmi na nogah…

Potem smo naredili premik na Vršič, oziroma do 2. ovinka – naprej tudi letos ne plužijo. Tako smo imeli še kar nekaj vzpona do Koče na Gozdu in ker smo bili že malo pozni, smo šli takoj ven na delavnico varstva pred plazovi. Po zaključku pa v kočo na zasluženo večerjo in pivo ob predavanjih in večernem programu.

V nedeljo smo se glede na vreme in razmere odpravili tja, kamor ponavadi – na vrh Vršiča. Kljub bližnjicam se vleče po stari cesti do Poštarskega doma, kjer smo tudi zaključili v megli in rahlem naletavanju snega. Odsmučali smo po isti poti nazaj, z Jako in Janijem smo nadaljevali kar naravnost navzdol skozi strm gozd vse do Suhe Pišnice in moram reči, da sploh ni bilo slabo! Vsekakor bolje od pričakovanj. Potem pa le še malo po ravnem in prišli smo nazaj točno do koče. Nauk zgodbe: tudi če ni optimalno, je lahko povsem v redu, le obupati ne smeš in ostati doma.