Nepal, 10. del: Nazaj v civilizacijo

15. dan: Thuli Kharka – Lukla – Katmandu

Preden nadaljujemo se vrnimo nekaj dni nazaj, v čas, ko smo sestopili z vrha. Takrat sem opazil, da mi je pomrznil desni palec, čemur pa nisem posvečal preveč (oz. dovolj) pozornosti. Še vedno se ukvarjam s tem, kako se je to sploh zgodilo, oziroma kako sem si dovolil, da je šlo tako daleč. Aklimatizacija gotovo ni bila optimalna, predvsem zaradi hitrega vzpona čez Zatrwa la. Kljub temu sem se med vzponom (in tudi med smučanjem) počutil dokaj dobro, ob tem, da me ves čas ni nič pretirano zeblo. Morda pa sem se preveč ukvarjal z drugimi stvarmi in sem bil premalo pozoren sam nase. Sploh tisti veter v zgornjem delu me je polno zaposlil, da sem razmišljal samo še… pravzaprav o ničemer, ves sem se skoncentriral le na vztrajanje navzgor in na potlačitev neudobja. Mislim, da je bila to glavna napaka. Saj v prvem delu sem še vsake toliko pomigal s prsti, kasneje v tistem vetru pa sem na to kar pozabil, česar ne bi smel dopustiti. Na vrhu se je vse dogajalo zelo hitro (ali sem bil jaz tako počasen?), Zoran pa me je priganjal, da sva se tudi pripravila in odsmučala brez nepotrebnega zamujanja.

Kakorkoli že, prst mi je pomrznil, vendar sprva ni bilo videti hudo. Problem omrzlin pa je tudi, da se pravi obseg (oz. predvsem globina) pokaže šele kakšen dan ali dva kasneje. Dva naporna in mrzla dneva kasneje v mojem primeru, kar prav gotovo ni dobro vplivalo na regeneracijo. Vprašanje kako bi bilo, če bi že takoj odletel iz Khareja v Katmandu, ko je bila priložnost.

Tako pa sem ta dan navsezgodaj zaskrbljen pokazal prst: Zoran je rekel, da ne zgleda tako hudo, Raj je rekel, da ne zgleda tako dobro, meni pa je predvsem zgledal slabše kot prej. In, neverjetno, že tretjič smo se pogovarjali o helikopterju! Odločitev je bila na meni: ali tvegamo vzpon čez prelaz in smo čez dva dni v Katmanduju, ali pa kličemo helikopter. Saj nisem prav dolgo razmišljal – pri takih stvareh sem pač rajši ziheraš. Pa vendar sem bil razočaran, da na tak način zaključimo. Kljub doseženemu vrhu in smučanju na koncu težko govorim o povsem uspešni odpravi, vsaj s svojega vidika. Seveda je najbolj važno, da je na koncu z vsemi vse v redu!

Po drugi strani pa priznam, da nam je vsem kar odleglo, da ni bilo treba čez prelaz. Saj bi gotovo zmogli in tudi zadovoljstvo bi bilo na koncu večje (ko bi si malo odpočili seveda). Tako pa smo izbrali lažjo pot; Raj je namreč oznanil, da gremo s helikopterjem lahko štirje, saj bo priletel samo zaradi mene. Zoranov komentar: kot igra izpadanja. Na koncu sta ostala ona dva z Ivo, glavna nagrada pa zastonj panoramski polet s helikopterjem! Ga pa držim za besedo, da naslednjič on pelje – in to na Dovško babo! Uživat.

Nepalci so, kot rečeno, zelo zmedeni. Tako pilotu niso znali povedati kje sploh smo; le ponavljali so: »Thuli Kharka, Thuli Kharka«, kot da naj bi pilot poznal vsak zaselek v Himalaji! Koordinat seveda niso imeli. No, k sreči je pilot našel nekoga, ki mu je znal pomagati in kmalu je bil na poti. Medtem je Zoran uzurpiral kuhinjo, narezal domačo panceto in pripravil ham&eggs tako kot se spodobi! Nepalci so ga nekam čudno gledali, a mi smo z užitkom zmazali po dolgem času res dober zajtrk.

Še malo smo zunaj posedeli na soncu in se prijetno greli – menda prvič na celi poti! Vsa prtljaga seveda ni mogla z nami, zato je šel Mingma z nosači hitro na pot, potem pa nam bodo iz Lukle poslali torbe v hotel. Kasneje v Katmanduju, ko smo se pogovarjali z Mingmo, je v svojem skromnem slogu rekel le, da je bilo na sestopu še kar spolzko, ampak nič posebnega.

Razočaranje, predčasen zaključek… ampak let s helikopterjem je bila pa enkratna izkušnja! To je pač nekaj povsem drugega kot letalo in vsi smo res uživali v tistih 10 minutah leta do Lukle. Kar hitro smo prišli čez tisti tako strašljiv prelaz. Trekingi in tudi plezanje je v Nepalu postalo tako masovno, da je urejeno helikoptersko reševanje postalo nuja. Seveda to prinaša enake probleme kot v Evropi: marsikdo se loteva stvari, ki jim ni dorasel, ob zavedanju, da lahko vedno pokliče na pomoč – tudi če ta sploh ni nujna. Seveda je to zelo nevarno, saj je tudi helikopter omejen z vremenom in če obtičiš nekje več dni hoda od doline, si prepuščen sam sebi. Ali sem jaz potem kaj drugačen, kaj boljši kot vsi tisti »turisti« nad katerimi se tako radi zgražamo? Je bilo res nujno poklicati helikopter zaradi mojega prsta? Odgovor ni preprost, na koncu pa se mi zdi najbolj pomembno, da na to gledam kot poučno izkušnjo in lekcijo, ki se je srečno končala.

Po pristanku v Lukli so nam rekli, da je v Katmanduju megla in da bo helikopter poletel kasneje, ko se bo vreme izboljšalo. Tako smo šli do takrat nekaj popit, Raj pa nas je prepričal, da smo naročili kosilo, saj je vprašanje kdaj bomo šli. Seveda je potem sredi kosila pritekel en Nepalec in ves iz sebe skakal, da nas helikopter čaka in da naj takoj tečemo na letališče. Mi smo ga mirili, da smo sredi kosila in da pridemo čez 10 minut, na kar je še bolj iz sebe oddirjal ven. Tako smo se na koncu zelo na hitro poslovili od Raja, ki je ostal gor, saj je naslednji dan že priletela nova skupina za Mera peak. Mislim, da je bil tudi on vesel helikopterja, da je imel vsaj en dan počitka…

Mi pa smo imeli še en panoramski let do Katmanduja. Tam me je že na letališču čakal rešilec, a kot se je izkazalo, ni čakal mene. Vmes nas je našel Ganesh in nas zapeljal do bolnice, Zorana in Ivo pa potem v hotel. Mene so takoj sprejeli in mi rekli, da bom nekaj dni noter. Tega nisem pričakoval, a doktorju težko ugovarjaš. Dobil sem svojo sobo, v sosednji pa je bila tudi Teja, ki se je ravno preselila iz intenzivnega oddelka. No, vsaj družbo bova imela.

16. dan: Katmandu (bolnica)

Dan v katmandujski bolnici. Saj pravim, pa tak dopust! Sicer smo 4 od 5 prišli na vrh, a hkrati kar trije končali v bolnici! Ne ravno bleščeča statistika.

Nimam dosti izkušenj z našimi bolnicami za primerjavo, pa vendar se mi zdi, da je bila ta naša katmandujska vsaj nekoliko nenavadna. Šlo je za novejšo in manjšo bolnico, ki je namenjena le turistom. Lepo urejena in čista, osebje seveda izredno prijazno in seveda totalno dezorganizirano. Moj zdravnik je bil zelo prijazen in razumevajoč, Tejin je bil nekam prestrašen in se je je kar izogibal. Hecen možak.

Najbolj smo pogrešali dobro hrano, zato sem bil presenečen, ko mi je sestra prinesla jedilnik z nenavadno pestro izbiro. Sem mislil, da v bolnicah vsak dan dobivaš neko dietno hrano. Potem pa sem jedel piščanca, ki je bil tako pekoč, da sem ga le s težavo zmogel. Zvečer sva si privoščila hamburgerje (!) in mini pice. Piva žal niso imeli, zato sva se tolažila s kokakolo.

Ker smo prileteli naravnost iz mrzlih višav, sem imel na sebi umazana in topla oblačila (več slojev seveda) – v Katmanduju pa vročina in prah! V sobi sem imel svojo kopalnico, zato sem si takoj privoščil tuš – prvi po dveh tednih! Soba je bila lepa, tudi kopalnica čista – a kaj, ko je iz pipe spet tekla rumena voda! Povrhu pa še ni bilo tople! No ja, še vedno bolje kot v zadnjih dveh tednih – človek pač hitro zniža standarde…

Razen tega pa življenje v bolnici ni nič kaj zabavno. Malo smo klepetali, pogledali mejle, spali. No, vsaj naspali in spočili smo se! In kar je bilo najbolje – prav nič nas ni zeblo! Večina je bila tam zaradi višinske bolezni, nekaj je bilo tudi omrzlin – praktično vsi pa so bili na treku do EBC. Kot da je to edino v vsem Nepalu.

Lahko pa rečem, da sem bil zelo vesel, da sem zavarovan pri avstrijskem OEAV (enako kot tudi ostali). V bolnici sem le pokazal kartico, takoj so me klicali iz Avstrije, če je vse v redu in v roku ene ure sem imel potrditev, da imam krito reševanje in zdravljenje. Učinkovito, profesionalno, prijazno – tako kot je treba. Neka Američanka tam je recimo morala plačati 6.000 USD za helikopter, kar ni ravno znesek, ki ga imaš vedno v rezervi. Sicer pa so bili tudi v bolnici veseli naših zavarovalnic, tako da smo sumili, da nas zadržujejo bolj zaradi denarja, kot pa zaradi zdravljenja. Prsti so bili vidno boljši, zato sva se odločila, da se naslednji dan odseliva nazaj v naš hotel.

17. dan: Katmandu (na prostosti!)

Naivno sva pričakovala, da bova lahko takoj po zajtrku odšla, a v Nepalu ne gre tako hitro. Saj ne vem kaj so toliko časa delali preden sva dobila vso dokumentacijo, karton, ki je izgledal kot diploma in pa zdravila, zavita v časopisni papir. Super.

Potem pa ven in na prvi taksi, ki sva mu takoj zbila ceno za polovico – spet sva bila nazaj v igri! V hotelu sva se našla z ostalimi, tik pred tem je prišla še naša prtljaga in z njo tudi Mingma. Dejansko sva midva prišla v hotel skoraj do ure točno po prvotnem načrtu! Ker smo imeli nekaj rezerve tudi na koncu, so nas tako čakali še trije dnevi v Katmanduju.

Nismo se preveč obotavljali, ampak smo šli kar takoj v Fire&Ice na pico! Pa sladico. Pa pivo. Ah, dobrote civilizacije. Po kosilu sva šla z Zoranom k brivcu, saj sva bila že res nespodobna. Do konca dneva smo se potem potepali po Thamelu in počeli nič. Nič včasih sploh ni tako slabo!

18. dan: Katmandu (Pashupatinath)

Še en dan smo se zaposlili s početjem nič. Čas za nakupe, čas za uživanje, opazovanje dogajanja na ulici. Čas za zrezek s pomfrijem! Čas za opoldansko pivo. Skratka, končno smo si lahko vzeli čas za dopust!

Popoldne smo se zapeljali do hindujskega svetišča Pashupatinath ob sveti (in posledično grozno usrani!) reki Bagmati. Nešteto malih stupic, pozerski saduji, žleht opice, razcapani ljudje, ki ležijo po tleh kot mrtvi, sežiganje trupel, smrad in smeti. In temu rečejo turistična atrakcija.

Zvečer nas je čakala večerja v tradicionalni nepalski restavraciji. Raj je bil nekje na poti nazaj proti Meri, Mingma se je izgovoril, da mora domov, Ganesh ni imel časa; skratka na koncu nas je spremljal le Krishna in še nek tip. Restavracija je v nekem dvorcu, med jedjo pa so nam spet predstavljali tradicionalne nepalske plese. V kakšnem kontekstu je bil tisti popcorn za predjed sicer ne vem, na splošno pa je bila hrana zelo okusna. Še en nauk: ne jej nepalskih čilijev!

19. dan: Katmandu in Bhaktapur

Dopoldne smo se zapeljali v sosednje mesto Bhaktapur in se šli še malo turiste. Mesto je predvsem občutno bolj čisto, nadihali smo se svežega zraka in se naužili sonca – v Katmanduju je res grozen prah in smog! Tudi sicer lepo mesto, na vseh koncih prenavljajo in restavrirajo palače in templje; UNESCO očitno priskrbi tudi denar za obnove.

Popoldne smo šli nazaj v Katmandu, na kosilo in še zadnje nakupe, zvečer pa še zadnjič v Tom&Jerryja. Katmanduja smo se torej v teh dneh naužili več kot dovolj za nekaj časa. Saj mesto ima kljub umazaniji, prahu in hrupu nek svoj čar: bližina Himalaje in prijazni ljudje ga naredijo edinstvenega, čeravno kot tak ni sanjska destinacija za dopust. Kdo ve, morda pa se spet vidimo…

<– 9. del                                                                                                                             11. del –>

2 razmišljanji o “Nepal, 10. del: Nazaj v civilizacijo

  1. Pingback: Nepal, 9. del: O himalajskih sestopih | Primož Blaha

  2. Pingback: Nepal, 11. del: Istanbul | Primož Blaha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.