Nepal, 9. del: O himalajskih sestopih

13. dan: Khare – Khote

Po dolgi noči smo se zbudili lepo naspani. V Khareju smo bili že v dolini, a še presneto daleč od doline – tiste s civilizacijo. Menda sem že večkrat napisal, da je del ture tudi sestop, vendar v Himalaji ta pojem dobi nekoliko drugačne razsežnosti. Konkretno v našem primeru je to pomenilo tri dni hoje, od tega le prvi dan tudi ves čas navzdol!? Če morda ni dovolj očitno, naj poudarim, da smo bili takrat že pošteno utrujeni, umazani in smo si predvsem želeli počitka, toplote, udobne postelje, tuša, dobre hrane in – dopusta! Tako da nam je bila misel na še tri dni hoje – in to po isti poti – nekam demotivacijska.

Prvo pozornost smo zjutraj namenili pomrzlim prstom. Morda smo prejšnji dan malo podcenili resnost omrzlin, zdaj pa smo hitro prišli do zaključka, da bo v takem stanju tri dni sestopa težava. Torej še drugič helikopter. Tokrat je šlo vse gladko in v nekaj urah je še druga sotrpinka poletela v Katmandu, kjer se je spet dobila s prvo – še v bolnici. Saj pravim, ne ravno kar bi pričakoval, ko je govora o dopustu…

Tako smo ostali le še trije. Kaj hočemo, gremo čim prej na pot. Eno dobro stran sestopa sem vendarle našel: ker smo hodili v obratni smeri, smo nadoknadili zamujene razglede, ki so bili gor grede že zakriti zaradi popoldanske oblačnosti. Posebno prvi dan na poti iz Khareja do Thangnaka je bila hoja pravi užitek! Končno nam je bilo prijetno toplo, vse okoli nas pa so se dvigali divji beli vršaci, sploh Kyashar je pokazal še en nov obraz.

Po parih urah smo prispeli v Thangnak, kjer se niti nismo za dolgo ustavili. Po dolini navzgor so se spet privalili oblaki in kmalu je bilo konec s soncem in toploto. Do Khoteja se pot zložno spušča, hodili pa smo, kot se je zdelo, še celo večnost. Povrhu je začel še dež, sicer prvič po Chuttangi, nekoč davno nazaj na oni strani prelaza… K sreči smo ravno dosegli Khote preden je dež pojačal in smo se takoj zatekli v že znani lodž. Tokrat smo bili edini gostje – očitno je šla sezona že h koncu. Na naše neizmerno veselje so že takoj zakurili gašperček! Tisto nekaj toplote nam je res veliko pomenilo, sploh ker so po navadi zakurili šele zvečer.

Kljub temu smo bili bolj čemerne volje, predvsem smo bili utrujeni – z Zoranom sva si privoščila pivo, ki pa nama ni prav dobro teklo… Zvečer sva poskusila še lokalno specialiteto: pivo chang. Vsaj Nepalci temu rečejo pivo, v resnici gre za neke vrste proso, ki ga prelijejo z vrelo vodo, potem pa to piješ po slamici. Kar se mene tiče, precej ogabno. Na koncu sva si za silo poplaknila okus s čajem in smo šli spat. Pa tak dopust…

14. dan: Khote – Thuli Kharka

Dež je seveda že zvečer ponehal in zjutraj smo se zbudili v še en jasen in mrzel dan. Kar pozabil sem že kako daleč je do Thuli Kharke, toliko bolj, ker smo zdaj hodili navzgor! A še preden smo prišli do navzgor, nas je čakalo še precej gor in dol po zelenem gozdu. Res zelo lep gozd drugače, kmalu smo tudi prišli na sonce, le občasno je bilo zoprno zaradi blata. Cel kup strmih vzponov in spustov dokler se ni pot usmerila odločno in nepopustljivo navzgor.

Rododendronov gozd nas je tokrat pričakal v drugačni podobi: sveže zasnežen in pogreznjen v meglo. Daleč daleč navzgor smo se vlekli, premraženi in utrujeni. Zoran je sanjal o zrezkih in ostalih dobrotah, Iva je vztrajala s svojo dobro voljo, Raj pa tudi še ni obupal nad učenjem nepalskih pesmi.

Na koncu vzpona nas je čakalo še prečenje (malo se že ponavljam s pridevniki, a razvlečeno je nekako najbolj na mestu) proti Thuli Kharki. Prvič, v kopnem, nismo niti opazili, zdaj pa se je izkazalo, da ta del poti sploh ni tako nedolžen. Ozka pot je namreč precej izpostavljena in v svežem snegu je prav nemarno drselo. Seveda nas je še bolj skrbelo kako bo naslednji dan na oni strani prelaza Zatrwa la. Jasno je bilo, da bo tam še več snega in bo pot zaradi sence morda tudi pomrznjena; vsi pa smo se še dobro spominjali nosačev, s kakšnimi težavami so tam sestopali.

No, za ta dan smo zaključili v edinem lodžu, kjer je bil poleg nas le še en Francoz. Tu smo morali biti malo tečni, da so zakurili – povrhu pa smo morali tu za gretje tudi plačati! Naslednji dan bo zelo dolg in naporen, preden pridemo do Lukle. Velik del vzpona je bil že za nami, ampak saj smo se vsi bolj bali sestopa. Načrtovali smo zgoden odhod, a na koncu se je zgodba obrnila drugače, tako da si zasluži nadaljevanje v novem poglavju…

<– 8. del                                                                                                                          10. del — >

Razmišljanje o “Nepal, 9. del: O himalajskih sestopih

  1. Pingback: Nepal, 8. del: Vrh! | Primož Blaha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.