Ideja je bila nadvse preprosta: gremo čez vikend v hribe in se mamo fajn. Pa smo šli. In smo se! 🙂

Družba se je malo menjavala, plani so nastajali spotoma. Kot edini tujec v savinjskih koncih sem se zapeljal v Logarsko že v petek zvečer (to, da sem se kljub obetavni napovedi pripeljal v dežju, me sploh ni več zbegalo). Zjutraj sta prišla še Teja in Rok pa smo jo mahnili proti Okrešlju. Malo višje smo zapustili pot in jo ubrali proti Hudemu prasku. Tura po mojem okusu: brezpotje, iskanje prehodov, malo poplezavanja, pestro okolje in razgledi… Tudi izvedba je bila vzorna in brez težav smo hitro prišli do grebena. Resda je na trenutke grozno krušljivo, a take so pač te naše gore. Bolj zabaven je bil tisti Tejin krik, ko je skoraj zagrabila kačo namesto rušja. K sreči je imela v tem vremenu bolj prazne baterije 😉

Na grebenu se odpre pogled proti Mrzli gori, do tja pa sledi najprej malo grebenskega poplezavanja do Latvice, kjer smo stopili na markirano pot, ki pa ni nič bolj dolgočasna vse do vrha. Mrzla gora tudi sicer ni dolgočasna, tokrat je tudi upravičila ime, saj nas je kar zeblo! Tako se nismo prav dolgo zadrževali na vrhu, ampak se spustili na drugo stran do Mrzlega dola, kjer nam je bilo ta dan še najbolj toplo. Celo nekaj sonca se je kazalo, ko smo posedali na travi. Precej hitri smo bili, pred (nad) nami pa so se tudi Rinke otresale oblakov. Gremo? Pa pejmo!

Še malo navzdol, nato pa po lepo speljani ferati (ki sploh ni tako kratka kot zgleda) vse do vrha Koroške Rinke. Na drugo stran dol do Turskega žleba in skozenj nazaj na Okrešelj na zasluženo pivo! Lepa in kar konkretna tura.

Že kmalu zatem je iz doline prisopihala Anja, Teja in Rok pa sta morala dol. Zvečer je prišel še Oto pa še nekaj domače družbe se je našlo, da nam tudi pozno v noč ni bilo dolgčas… Posledično smo bili tudi naslednje jutro bolj pozni in ko je prišla še Polona, nas je morala še malo počakati, da smo pojedli. Pa se ni nič sekirala, rajši smo si izbrali moto: časa imamo dovolj, najbolje ga zapravimo za uživanje!

Zunaj nas je čakalo presenečenje: modro nebo! Smo že skoraj pozabili kako izgleda! Spet smo se odpravili v Turski žleb, tokrat navzgor. Če v soboto nismo videli skoraj nikogar, pa je bila v nedeljo kar gneča – samo v Vzhodni je bila cela kolona navez! Na vrhu žleba se je odprl razgled za vriskat: morje megle pod modrim nebom in mi tam visoko gori, bližje nebu kot tlom…

Po grebenu čez Tursko goro in globok spust čez Kotliče. Pod Brano smo prečili vse do njenega vzhodnega grebena – Šije in po njem, med vzdihi navdušenja (in tudi kakšnim zadržanim dihom na zahtevnejših mestih), do vrha. Šijo sem sicer preplezal prav pred kratkim, tokrat je bila v soncu še večja uživancija! Na vrhu smo bili tako zadovoljni s samimi seboj, z lepoto tega sveta, z življenjem in sploh kar vsem, da smo polegli v travo in se nam je zdelo, da imamo vse, kar bi si lahko želeli. Hja, ko le ne bi nekdo omenil piva… 😉

Nazaj na Okrešlju je bila še cela družba, ki je plezala v Mrzli gori, tako da smo še malo poklepetali, počasi pospravili in se s koncem dneva spustili v Logarsko na večerjo. Do doma je potem še nekaj vožnje, a trden spanec z nasmehom na obrazu odtehta ves trud. Super ture, super družba, super vikend!