Ta vikend so napovedovali gnečo na cestah proti morju, pa sem šel rajši smučat 😉 Že nekaj časa me je matralo, da bi šel letos še na severno stran Kanina in glede na to, da se je šele v petek začela poletna vročina, sem se odločil, da izkoristim soboto za še zadnjo smučarijo. Zgodnja ura, rahel severni vetrič in seveda veliko snega pa so poskrbeli, da se je tudi sredi junija sezona zaključila v stilu!

Prvi del po smučišču resda ne nudi kakšnih estetskih užitkov, a če to pomeni, da bom prismučal na razdaljo 15min hoje od avta, se pač ne bom pritoževal. Sneg se začne na razcepu smučišča, višje pa ga je še vedno ogromno – toliko, da ima človek kar dilemo v katero smer se podati, saj je smučljivo praktično vse.

Jaz sem se v jutranji tišini povzpel mimo Gilbertija in po levi varianti do Sedla Vršič. Krasni razgledi in širna smučarska pobočja skrbijo za veselo pričakovanje med vzponom. Naenkrat se zaveš, da si sam sredi zasneženih gora. Ustaviš se in prisluhneš. Nič, prav nič. Tiho in brez težkih misli se odpraviš naprej.

S sedla sem šel še malo višje in zaključil na stranskem grebenu pod Vršiči na cca 2350m. Čez noč ni več pomrznilo, ampak podlaga je bila lepo trda s plastjo gnilca, ki je bil na strminah kar malo zoprn na smučeh, da sem šel parkrat rajši peš. Zato pa je bila smučarija odlična!

Na vrhu sem še malo posedel in okoli 8:30 odsmučal. Za konec sezone, ko si navajen daljših in bolj napornih tur, mi je bilo seveda prekmalu, da bi že kar zaključil. Tako so šle v žlebu smuči na hrbet in sem jo mahnil še proti oknu, da pogledam na bovško stran. Malo strmejša pobočja so bila v dobrih razmerah pač zelo mikavna. Tudi v senci ni pomrznilo, tako da so dereze služile le za obtežitev.

Nato pa me je kakih 20-30m pod oknom ustavila napoka, ki se je vlekla po celi širini. Dva ozka prehoda sta bila še zasnežena in s smučmi bi šlo. Žal pa je bilo premehko in peš nisem prišel čez, saj se mi je zdelo preveč tvegano. Kljub temu razočaranju pa je bil vzpon poplačan z odlično smuko vse do Gilbertija!

Tisti kratek vzponček iz kotanje me je spomnil, da je poletje prevroče za smučarsko opravo in čas je bil, da zaključim. Medtem je sonce že zmehčalo kanalčke in ponvice na smučišču, tako da je užitek trajal vse do konca snega globoko v zeleni dolini. Še kratek sestop in hitro v poletne cunje! Obeta se šok ob hitrem prehodu v poletje, a nova sezona ni več daleč, do takrat pa čakajo še mnoge poletne radosti – tudi tam gor! 🙂