Kot rečeno, je napočil čas za poletne radosti v hribih. Da ne bi predolgo odlašal, sem se takoj naslednji dan po zadnji smuki odpravil v cvetoče Karavanke – na Struško.

Sobota je bila predolga, da bi zmogel dovolj zgodaj vstati, zato sem se v izogib vročini odpravil šele pozno popoldne. Kljub temu sem začel počasi in si na Dobravskih rovtih vzel čas za slikanje pa tudi kasneje sem obdržal bolj nedeljski tempo. Poljane pisanega cvetja in razgledi so nudili stalen izgovor, da sem se pogosto ustavljal.

Malo sem že pozabil kje vodi pot, a očitno sem na vseh križiščih neštetih kolovozov kar dobro izbiral in prišel do lepo uhojene poti, ki pripelje naravnost na Belsko planino. Od tam sem šel proti vzhodu in med prehodi skozi ruševje do prostranega vrha (1944m). Sonce se je že spuščalo, pa ga nisem čakal, ampak se počasi odpravil naprej po zahodnem grebenu in nazaj do planine pa po isti poti v dolino, in še pred temo sem bil pri avtu.

Lepa nedeljska tura, polna pomladanskih zvokov in vonjav, polna cvetja… Aja, pa še kakšnih 100m snega sem našel za “posmučat”! 🙂  Če le ne bi bilo vseh tistih muh!