Leto je naokoli, ampak se ne pustimo motiti in še naprej hodimo tja gor… 😉 Še en lep vikend sva izkoristila s Kristino in jo ubrala na krajšo in lažjo, ampak lepo in razgledno turo na Struško.

Parkirala sva pri domu Pristava v Javorniškem rovtu, čeprav je bila cesta naprej še kopna in naju je čakalo še kar nekaj hoje po gozdni cesti. No, že par 100m naprej se je cesta spremenila v drsališče, tako da je bilo definitivno bolj pametno peš! Tudi čez Pusti rovt in naprej do Belske planine (1682m) pelje cesta, tako da je pot kar dolga, ampak zelo lagodna, hkrati pa tudi zelo razgledna!

Na Belski planini je pastirska koča odprta celo zimo med vikendi in se dobi čaj in kaj malega za pojesti. Računal sem, da bo tudi do vrha že shojeno, ampak je šlo naprej samo par smučarjev, ostali pa pridejo očitno samo do planine. Ker je bilo cel kup zametov, ki so skrivali (ampak ne pokrivali!) ruševje, se nisva niti trudila naprej, ampak sva po nasvetu domačinov odbrzela kar naravnost navzdol po manjši stezici in prišla dol čisto blizu izhodišča.

Tisti orkanski veter prejšnjega dne se je k sreči že povsem umiril, ostali so samo spihani grebeni in zameti. Sicer pa je bilo snega ravno prav za udobno hojo. Najbolj zanimivo pa je bilo  nebo na zahodu, ki je bilo cel dan čudno oranžno..? Skratka še ena lepa tura, kamor se splača še kdaj – upam da naslednjič v še bolj zimski podobi!