Nepal: Annapurna trekking 21.10.-25.10.2011

Treking okoli Annapurne velja za najlepšega na svetu. Kdo odloča o tem kaj je najlepše sicer ne vem, ampak pričakovanja so bila vsekakor velika! Pogorje Annapurne vsebuje 16 šesttisočakov, 13 sedemtisočakov in pa seveda Annapurno I, ki je z 8091m deseti najvišji vrh sveta. Annapurna velja tudi za najnevarnejši 8-tisočak, saj se kar 38% poskusov vzpona konča tragično. Zahodneje leži še en 8-tisočak – Dhaulagiri (8167m), vmes pa vsekana dolina reke Kali Gandaki, ki naj bi bila po nekaterih merilih najgloblja soteska na svetu.

Najznamenitejši je klasičen Annapurna circuit trek, ki obkroži celoten masiv, za pot je potrebno okoli 3 tedne. Same Annapurne pa se s treka sploh ne vidi! Poleg tega je tam še cel kup drugih možnosti, mi pa smo se lotili enega odseka krožnega treka na severni strani masiva. Celoten masiv z okolico je zaščiten znotraj Annapurna Conservation Area, ki pokriva 7600km2. Poleg regije okoli Everesta je to edino prosto dostopno območje za treking v Nepalu, vstopnina pa znaša $20.

8. dan: Pokhara – Beni – Ghasa

Zjutraj nas je čakal let do mesteca Jomsom na drugi strani Annapurne, kjer smo začeli s trekom. Zbudili pa smo se v oblačno jutro, občasno je celo rosilo! Klub temu smo šli na letališče in čakali na najboljše. Kmalu se je sicer zjasnilo, ampak leti so bili še vedno na čakanju, saj je bilo zgoraj v hribih še vedno čisto oblačno. Poleg tega letijo samo do 12h, ker potem vsak dan začne pihat močan veter in ti mali 20-sedežni aviončki postanejo še malo manj varni kot sicer…

Ko je bilo končno jasno, da so vsi leti odpovedani, nam ni ostalo druge, kot da najdemo prevoz do Jomsoma po cesti. Ob 11h smo šli na bus in se odpeljali do mesteca Beni. Do tja je približno 70km, kar nam je vzelo cca 5 ur! Večji del ceste je bil sicer asfaltiran, ampak vseeno poln ovinkov in lukenj. Zadnjih 10km pred Benijem smo se pa začeli vzpenjati po dolini reke Kali Gandaki, tam pa bi že težko govoril o cesti v našem pomenu besede. 

Beni zgleda kot mesto na koncu sveta, prav nič privlačno ampak res zanimivo doživetje. Nad mestom pa se dolina precej zapre in se začne strmo vzpenjati, kar pomeni, da smo se prestavili v jeepe, saj z busi ni šlo naprej. Naslednje 3 ure nas je čakala verjetno za vse do takrat najbolj adrenalinska vožnja po ozki in prepadni cesti visoko nad deročo reko. Na strehi smo imeli še enega mulca, ki je služil kot obtežilnik za prtljago, bočni senzor in druga opravila – najbolj neverjetno pa je, da je bil po treh urah še vedno gor!? Že v temi smo prišli do vasice Ghasa na 2084m, kjer smo prespali v verjetno edinem hostlu tam, precej pretreseni – nekateri psihično, predvsem pa dobesedno!

9. dan: Ghasa – Jomsom – Kagbeni

V krasnem jutru smo se vkrcali na lokalni bus in se odpeljali po dolini naprej. Dolina se kmalu razširi in tudi cesta postane malo bolj »normalna«. Po kakih treh urah premetavajoče vožnje smo končno prišli v Jomsom na 2710m. Zaradi te vožnje smo sicer zamudili pol dneva planiranega trekinga, ampak smo pa prevozili in videli celoten spodnji del doline, zraven pa se res zabavali ob tisti divji vožnji! Smo se (skoraj) vsi strinjali, da je bilo neprimerno boljše kot z avionom! Poleg tega bi imeli prvi dan treking po tej dolini navzdol in potem nazaj do Jomsoma, kar pomeni, da smo ravno spet ujeli predvideno časovnico.

Ker smo se čez 3 dni vračali v Jomsom, smo tam pustili odvečno prtljago in spakirali za na treking. Večina je sicer imela nosače, meni se tista prtljaga za 3 dni ni zdela pretežka in sem brez problema nosil sam. Nosač sicer stane 8€/dan, kar pomeni, da tam gor živijo precej bolje kot npr. v Katmanduju!

Okoli 12h smo se torej končno odpravili in se napotili ob reki Kali Gandaki navzgor. Prvi dan je bil sicer bolj za ogrevanje, vse skupaj skoraj nič vzpona, ampak tu je bilo že pomembno, da smo se postopoma in čim bolje aklimatizirali. Približno 4 ure hoje (z vmesnim postankom na masala tea) smo imeli do vasice Kagbeni na 2807m. Precej pusta pokrajina v globoki dolini, kjer so bili razgledi dokaj omejeni. Je pa zanimivo kako je na južnih obronkih Himalaje vse zeleno, polno vode, na drugi strani pa prava pustinja, saj se večina padavin ustavi na tisti ogromni pregradi. Kljub tisti pustinji je bil prvi dan torej lep uvod v spoznavanje te povsem drugačne pokrajine.

10. dan: Kagbeni – Khingar – Jharkot – Muktinath

Kagbeni je najbolj severno naselje, ki je prosto dostopno v okviru Annapurna Conservation Area, območje pokrajine Mustang na meji s Tibetom pa je zelo zaščiteno in zaprto in je potrebno posebno dovoljenje. Kagbeni leži globoko v dolini, zato sem si že prejšnji dan popoldne ogledal kam bi lahko šel lovit prve odtenke dneva. Sonce je v Nepalu vzšlo malo čez 6, v tako globoki dolini pa se je pokazalo šele okoli 7:30. Jaz sem malo pred šesto v prvi svetlobi smuknil ven v sveže jutro in se začel vzpenjati – z višino pa se je hitro odpiral tudi razgled!

Na koncu sem prišel že kar visoko in sem že malo zamujal na zajtrk, ampak kar nisem mogel dol! Jutro je namreč tudi na tistem koncu sveta najlepše zjutraj in se mi zdi edino logično, da sem ta čas doživel nekje zunaj. Ko so prvi žarki obsijali Dhaulagiri (8167m) sem na svojem nepomembnem gričku sredi Himalaje hitro pozabil na lakoto, mraz in senco… Kar nekaj časa sem bil gor in opazoval kako se sence hitro umikajo z najvišjih vrhov vse naokoli in vedel, da je to tisto, zaradi česar sem prišel tako daleč!

Obetal se je dan brez oblačka, jaz pa sem šibal nazaj dol na zajtrk, hitro pojedel in okoli 8h smo v toplem soncu štartali naprej. Nismo hodili vsi skupaj, vsak pač po svojih zmožnostih in željah. Ker nas je ta dan čakalo cca 1000m vzpona, sem šel bolj med zadnjimi, se veliko ustavljal in veliko pil (kar se je gotovo poznalo kasneje, saj nisem imel nikakršnih težav z višino) – vmes pa užival v razgledih, skočil na kak hribček, pogledat okoli ovinka, ali pa po bližnjici. Skratka res se mi ni mudilo! Niti ne vem koliko časa smo ta dan hodili, ampak saj ni važno – tam gor tudi sicer vse kar se nam doma zdi pomembno ni prav nič važno!

Po tej celotni poti prvih dveh dni je sedaj zgrajena cesta, ki pa k sreči ni prav nič prometna, le občasno pripelje kak jeep in te pošteno zapraši. Se pa najdejo poti, da se lahko v večji meri izogneš hoji po cesti. Razvoj se pač pozna tudi tu: cesta, daljnovod, internet (ki redkokdaj dela, je pa!), italijanski kapučino, topel tuš (ki je vedno mrzel, je pa!) in pa posledice kot recimo smeti v potočkih… Tam gor je sicer neprimerno bolj čisto, pa vseeno kar zaskrbljujoče. Največji krivci pa smo ravno mi, ki zahtevamo vsa ta udobja, hkrati pa si želimo doživeti pristno in neokrnjeno divjino Himalaje… Svetla točka je mreža postaj prečiščene pitne vode, kjer si lahko za tretjino cene napolniš plastenke, namesto da vsak dan kupuješ nove!

Po strmem vzponu se nam je odprl pogled na idilično dolinico, posejano z zelenimi oazami, kjer rastejo male vasice, vse naokoli pa se rjava pustinja dviga proti zasneženim vršacem, ki stražijo obzorje pod modrim nebom… Vrha Annapurne I se s celotne poti sploh ne vidi, je pa zato cel kup nič manj impresivnih 6- in 7-tisočakov.

Prva vasica ob poti je bila Khingar na 3370m, naslednja pa Jharkot na cca 3600m, kjer smo bili nastanjeni v New plaza hotelu. Ime sicer obeta več kot ponuja ta »hotel«, ampak ob takem razgledu mu ni manjkalo prav nič! Po kratkem postanku smo šli še naprej do vasice Ranipauwa, nad katero stoji pomembno romarsko središče tako hindujcev kot budistov – tempelj Muktinath na 3760m. Po sprehodu okoli templja pa nazaj v Jharkot v t.i. hotel.

Ta dan pa smo na poti zgubili dva člana, saj je Tei postalo slabo zaradi višine in sta se z Mikijem spustila nazaj dol do Jomsoma. Kasneje tudi nista šla z nami v Tibet, ker tam smo bili ves čas na 4000m+ in sta preživela cel teden v čakanju v Katmanduju. Na koncu pa sta se nam spet pridružila šele v Pekingu. Res smola, ampak vsekakor pametna odločitev – višinske bolezni ne gre podcenjevati!

11. dan: Jharkot – Lubra – Jomsom

Prav nad Jharkotom ni nobenega hribčka, je pa zato že iz tam lep razgled. Tako sem šel pred zajtrkom na sprehod po vasici in na vrh do manjšega templja, pozdravil nekaj domačinov, ki so se ravno odpravljali po prvih dnevnih opravilih. Poln vtisov še enega lepega jutra sem šel nazaj na zajtrk in malo pred osmo smo se spet odpravili na pot.

Pol skupine je šlo po isti poti nazaj do Jomsoma, ostali pa smo šli po drugi poti po sosednji dolini. Tu je šlo za ozko pešpot, redko obiskano, bolj strmo in občasno celo malo izpostavljeno – vsekakor pa bolj zanimivo! Še bolj zanimivo je, da je bila pot markirana, markacije pa so sumljivo spominjale na italijanske!?! Do sosednje doline je bilo seveda treba čez prelaz, nosači so rekli, da se imenuje Lubra la in da je visok nekaj čez 4000m. Kakorkoli že, s prelaza se odpre fenomenalen razgled daleč naokoli, ki ga lahko v dolini samo slutiš! S prelaza smo šli pogledat še na bližnji vrh, potem pa po strmi poti v globoko dolino ob majhni reki, ki ji še vedno ne vem imena.

Dolina je precej samotna, le proti koncu leži majhna vasica Lubra, kjer turisti očitno niso tako pogost prizor kot drugje. Ta dolina je tudi ena redkih enklav, kjer se je obdržala predbudistična animistična religija Bön. V vasici smo se ustavili na čaju, potem pa smo ob reki prišli nazaj do glavne doline ob Kali Gandaki in v močnem vetru do Jomsoma. Skupina, ki se je vračala po isti poti nas je že čakala, ampak ta krožna pot čez Lubro je bila definitivno najlepši del poti! Vse skupaj pa nam je vzelo kakih 6 ur hoje. V Jomsomu smo se nastanili v Nilgiri view hotelu, ki ponuja točno to kar obljublja (no, razen hotela). Zvečer smo šli pa v verjetno edini lokalni pub na biljard, čeprav je bila to v resnici samo ena soba z dvema biljard mizama v neki hiši.

12. dan: Jomsom – Pokhara – Katmandu

Ob 10:30 smo imeli rezerviran let nazaj do Pokhare, tako da se nam zjutraj ni pretirano mudilo. Ravno ta dan se je spet začelo oblačiti, ampak smo še brez težav poleteli in v 25min smo bili v Pokhari (razgleda na Macchapucchre pa spet ni bilo!!). Potem nas je čakalo še 7 ur vožnje nazaj v Katmandu, kjer smo se spet nastanili v že domačem Holy lodge-u.

Po desetih dneh nepalske (pekoče!) hrane, smo šli ta večer na čisto pravo pico! Že ambient restavracije je bil precej evropski, postrežba je bila hitra, tista pica sicer ne ravno najboljša, ampak tako rekoč evropskega standarda. Za malo spremembe. Ker je bila kar naporna celodnevna vožnja in nas je čakal zgodnji odhod, smo šli kar kmalu spat.

 

Razmišljanje o “Nepal: Annapurna trekking 21.10.-25.10.2011

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.