Nepal: Chitwan national park 18.10.-20.10.2011

Nacionalni park Chitwan leži na meji z Indijo na vsega 100 do največ 800m n.v. – in to le dobrih 150km od Himalaje, na drugi strani pa vsaj 700km od morja! Zato ima tudi jug Nepala zelo vroče podnebje, ogromno padavin in zelenja. Ne ravno meni na kožo pisano – grozna vlaga, čez dan okoli 35°C, zvečer polno komarjev, skratka nič kaj himalajsko vzdušje! J

Gre za najstarejši nacionalni park v Nepalu, ki je tudi vpisan v Unesco. Znotraj parka, ki obsega 932 km2 ni naselij, razen nekaj (muzejskih) vasic avtohtonih ljudstev. V parku živi ogromno vrst ptic (menda kar 2/3 vseh ogroženih vrst na svetu) pa nosorogi, sloni in Bengalski tigri…

5. dan: Katmandu – Chitwan

Zgodaj zjutraj smo se iz Katmanduja z busom odpravili proti zahodu in kasneje zavili na jug prav do meje z Indijo. Ceste v Nepalu so tudi izven mest dokaj obupne, to pa Nepalcev ne ustavi, da ne bi z busom prehitevali vse po vrsti tudi sredi ovinka – če kdo pripelje nasproti se pa že nekako izognejo… J

Da smo malo razbili monotonost vožnje, smo del poti opravili z rafti po reki Trisuli! Na raftu smo bili kar 3 ure, vmes smo imeli pa še postanek za kosilo. Ni ravno Soča, ampak sam rafting je bil ravno prav zahteven in zanimiv, da je bila prav fajn popestritev. Seveda je treba imeti usta zaprta, ker tista voda je vse prej kot pitna!! Ker nas je bus hotel odložiti in pobrati čisto ob reki, smo dvakrat skoraj obtičali, tako da smo šli obakrat rajši peš. So pa imeli vsi busi v Nepalu poleg voznika še »asistenta«, ki je skrbel za vsa druga opravila – med drugim je bil tudi parking senzor: ko je bus obračal, je šel on ven in zadaj tolkel po busu, da je opozarjal voznika do kje lahko gre. Kar praktično J

Po raftingu smo se torej spet vkrcali na bus in se usmerili proti nacionalnemu parku Chitwan. Ker je bilo zjutraj okoli Katmanduja ogromno prometa, smo šele zvečer prišli do vasice Sauraha, kjer smo bili nastanjeni v lepo urejenem naselju bungalovov Tiger camp prav na robu parka. Zelo turistična zadeva, kjer so nas naslednja 2 dni precej razvajali. 

6. dan: Chitwan

V sobi smo imeli k sreči mrežo proti komarjem in ventilator, da se je dalo spat. Potem pa sicer prijeten in sproščujoč dan, ampak sem komaj čakal hladnejše kraje…

V jutranji megli smo šli najprej z drevaki po reki, kjer smo videli par manjših krokodilov in cel kup ptičev. Potem so nas naenkrat izkrcali in smo šli peš kar nekje po sredi džungle. Sem pa pričakoval več živali, večinoma so bili ptiči, ki jih je bilo res veliko, ampak tako majhni, da jih nisem nič razločil. Tako smo prišli do Elephant breeding centra, kjer vzgajajo slone za delo in za prevažanje turistov (!).

Tam so nas naložili na kamion in smo se zapeljali do vasice avtohtonih prebivalcev Tharu (ki zelo avtohtono pozirajo turistom) in nazaj v kamp. Pred kosilom smo imeli še kopanje s sloni, potem pa malo počitka. Medtem sta na drugo stran reke prišla dva nosoroga, ki pa sta bila tudi edina, ki smo ju videli.

Popoldne smo šli še na safari s sloni – po štirje na enega slona, ne ravno udobno, ampak k sreči nismo niti vedeli, da to traja skoraj 3 ure! Sloni so sicer res lepo naučeni, ampak kljub temu grejo občasno malo po svoje, ena skupina je šla nekje kar direktno skozi goščavo, ker se je slon pač tako odločil! J Malo smo se prebijali skozi džunglo, se otepali vej nad glavo, podrli dve (resda majhni) drevesi, galopirali (!!) za divjo kuro, parkrat prečkali reko na varnem pred krokodili in se proti večeru vsi otrdeli vrnili nazaj.

Po večerji smo šli še v vas Sauraha na ogled tradicionalnih plesov plemena Tharu, kar je bilo res impresivno – na pol ples, na pol borilne veščine, ampak neverjetno usklajeno! Še bolj zabaven je bil napovedovalec; vsi Nepalci dokaj dobro govorijo angleško, pač z močnim naglasom. Ta pa je imel skorajda viktorijanski naglas, le da se hkrati ni mogel čisto znebiti nepalskega in je izpadlo kot nek čudaški lik iz Monty Pythona! Zabavno.

7. dan: Chitwan – Pokhara

Lokalni vodič, ki je skrbel za nas v Chitwanu, nas je povabil na bird watching pred zajtrkom in par nas je šlo zraven na eno-urni jutranji sprehod ob reki. Lepa pokrajina, zjutraj še zavita v mehke meglice, skozi katere smo zaslutili sončni vzhod. Vodič je imel res dobro uho in oči in nas je stalno opozarjal na razne ptiče, večinoma sicer precej majhne, ampak vseeno se je splačalo zgodaj vstat.

Po zajtrku pa smo šli spet na bus in se odpeljali proti severu in naprej na zahod do mesta Pokhara. Drugo največje mesto v Nepalu ob jezeru Phewa leži na južnih obronkih pogorja Annapurne na samo 880m. Zelo lepo in prijetno mesto, polno gostiln in trgovin, kjer prodajajo polno pohodniške in alpinistične opreme, oblek – in to vse smešno poceni!

Sicer smo imeli še celo popoldne, ampak ker nisem prišel v shopping in so naju oba z Anjo že srbele noge, sva šla s čolnom čez jezero in se povzpela na bližnji vrh, kjer stoji World peace pagoda na 1100m. Tam smo imeli sicer prvi dan oblačno vreme, tako da se nam je zdaj že bližnja Himalaja še vedno skrivala. Na celem potovanju mi je manjkal samo pogled na sveto goro Macchapucchre, ki se je samo delno pokazala med oblaki. Ampak vremenska napoved za naslednji dan je bila lepa, tako da smo se polni pričakovanj zasanjali v hotelu Blue heaven…

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.