Morda sem res že pred tednom dni zaključil smučarsko sezono, ampak ni konec dokler ni konec. V resnici je bila Tofana v načrtu že prejšnji vikend, a je bila lepša napoved za Avstrijo. Tokrat pa sva se z Marušo odpravila na vikend izlet v Dolomite. Po svoje je dokaj daleč za en hrib, vendar je v tem času tam prav prijetno: nobene gneče na cestah, doline se kopajo v pomladni zeleni, še vedno beli hribi pa ustvarjajo lep kontrast.

Na Tofani smo bili že pred petimi leti, takrat en mesec prej. Seveda je bilo aprila spodaj več snega, tako da je bilo izhodišče dobrih 300 metrov nižje; zanimivo pa, da je letos zgoraj še vedno občutno več snega. Saj letošnjo zimo (in pomlad) je bilo veliko padavin – samo temperature so previsoke.

Vzpon v splošnem ni veliko obetal. Jutro je bilo sicer krasno in kar neobičajno hladno. Na izhodišču pri Rifugio Dibona (2037 m, trenutno zaprta) sva se že spraševala kje neki bova smučala. No, za robom se odpre lepa dolina in po pol ure hoje sva nadaljevala na smučeh. Skozi slikovit prehod med stolpi in špicami sva dosegla Rifugio Giussani (2600 m), od koder se odpre pogled na obsežno pobočje proti vrhu. Tu je sledilo novo razočaranje: med tednom je padlo nekaj snega, ki se je splazil s skalnih pragov in celo pobočje je bilo polno (sicer mehkih) kep. To pa ne bo nič kaj prijetno smučati. Poleg tega se je kljub zgodnji uri že začelo oblačiti …

Vseeno sva nadaljevala strmo in vztrajno navzgor ter proti desni, kjer ni bilo plazovin, sčasoma dosegla greben. Tam naju je pozdravil veter, da ni bilo nič kaj pomladno – vendar pa je veter tudi pridno razpihoval oblake. Do vrha sva šla peš, že precej boljše volje sredi atraktivne predstave sonca in oblakov. Razgledi so bili seveda omejeni, kar je škoda na tako mogočnem vrhu.

Spust je bil, proti pričakovanjem med vzponom, prav odličen. Z vrha v mehkem svežem snegu tik pod SZ grebenom, kjer je sicer zelo izpostavljeno. Nato pa z grebena po levi strani strmega pobočja, kjer je bila podlaga gladka in ravno prav zmehčana. Spodaj sva prečila preko mehkih plazovin čisto desno in spet lepo odvijugala mimo koče do prehoda v spodnjo dolino. Nižje je bilo užitka konec, saj je bil sneg že bolj gnil. Vseeno sva brez težav prismučala do konca snega in v 20 minutah peš do izhodišča. Krasna tura v vedno krasnih Dolomitih.