V divjini zahodnih Julijcev se najde marsikakšen zanimiv pristop, kjer lahko doživiš pravi gorski mir in prvinskost. Vrhovi nad dolino Zajzero se že tako zdijo nekam odmaknjeni in nedostopni in še zmeraj sem navdušen, ko se preko na videz neprehodne stene “sprehajaš” in odkrivaš prehode, ki te pripeljejo na vrh tam visoko nad dolino.

Naš tokratni vrh je bil Veliki Nabojs, ki se proti severu spušča z obsežno, a ne pretirano strmo steno. Namenili smo se po smeri Via nord, a so nas prehodi potegnili na zahodno stran gore, tako da smo vrh dosegli po zahodnem grebenu, do katerega nas je čakalo precej hoje in plezanja v zelo divjem okolju. Via nord ovest, torej.

Jutro je bilo prijetno ohlajeno in vreme obetavno, saj je bila napovedana zjasnitev tekom dopoldneva. Po nekaj lagodne hoje skozi gozd smo odvili desno po markirani poti, ki se požene strmo navzgor do sedla (oziroma nekakšne rame, 1736 m) med Malim in Velikim Nabojsem. Ker se pot konča na nekem sedlu sredi ničesar, seveda ni zelo uhojena. Kljub temu je vzpon zanimiv pod skalnimi stolpi, na sedlu je več ostankov iz 1. svetovne vojne ter razgled nad dolino in na široko steno Velikega Nabojsa. No, v tem času se je namesto zjasnitve še bolj pooblačilo, višje je tudi pihalo, tako da smo se oblekli in se posvetili iskanju prehodov naprej, saj od razgledov ni bilo kaj dosti.

S sedla kratko navzdol in po shojeni poti levo pod skalami v širok položen žleb. Le kratek čas po žlebu navzgor, nato se nismo mogli upreti vabilu široke gredine v desno, ki se izteče v zatrepu pod stenami. Tik pred koncem smo splezali preko strmega praga (II) levo gor in višje skozi kamin (II-III) v bolj odprt svet. Na levi se dviga visoka strma pregrada, ki ločuje severno steno od severozahodne, v kateri smo se zdaj znašli. Sprva dokaj položno proti široki grapi, ki je lahko prehodna, še lepše je po razu desno nad grapo (I), ki pripelje do travnate terase pod bolj strmo vršno steno. Do grebena je še okoli 150 m plezanja v razčlenjeni steni, kjer je na voljo več variant (II-III). Plezanje je večinoma lepo, mestoma je seveda krušljivo in, odvisno od variante, tudi izpostavljeno. Kakšnih možicev ali drugih sledi nismo videli, niti ne vem, če kdo tam hodi.

Pod grebenom smo dosegli udobno travnato polico in po njej levo izstopili na zahodni greben. Do vrha ni čisto blizu, vendar tudi ne problematično. Moram reči, da sem bil tu gor že četrtič, pa sem imel samo tretjič lepo vreme … Saj gotovo še kdaj pridem, okolje je res lepo.

Sestopili smo po markirani poti do koče, v dolino pa smo šli pod slapom, kjer še nisem hodil v kopnem. Za sestop morda ni najboljša izbira, saj je pot ves čas mokra in spolzka, vseeno pa je tu lepše – in še hitro si v dolini. Na koncu je še nekaj hoje po dolini, kjer smo se ravno toliko ogreli, da je prijala osvežitev v ledeni reki.