Spet je prišel čas za izlet na jug – in spet je prišel čas za Iran. Z Marušo sva ga obiskala že tretjič, pridružila sta se še “novinca” Petra in Luka. Načelno nisem pristaš obiskovanja že znanih krajev, ko pa je po svetu še toliko neodkritih dežel. Vendar je Iran tako obsežen in raznolik, da je bilo tokratno potovanje precej drugačno in prav tako zanimivo kot prejšnji dve.

Ob prvem obisku smo smučali v osrčju Zagrosa, drugič smo obiskali najbolj znane kraje v osrednjem Iranu, letošnji izlet pa je bil na videz nekam nelogičen: prve dni smo bili na morju na jugu, nato v hribih na severu, in še v puščavskem predelu nekje vmes. Saj pravim: Iran je nadvse raznolik in dnevi so bili pestri. Ob tem pa tudi po tretjem obisku ostaja še mnogo krajev, ki bi bili vredni ogleda …

1. dan: Teheran – otok Qeshm

Zvečer smo prileteli v Teheran, kjer nas je pričakal stari znanec Faršid, ki nas je tokrat spremljal vse do povratka na letališče 10 dni kasneje. Še vedno poln energije, zagnanosti in navdušenja nad vsem – včasih se je zdelo, da je Faršid še bolj kot mi užival v ogledovanju, fotografiranju in nasploh v vseh turističnih opravkih. Kar je res pohvalno, posebno ker nismo imeli povsem določenega programa, temveč smo se občasno sproti zmišljevali kam gremo.

Če pri Faršidu ni sprememb, pa smo že prvi dan v glavnem mestu zaznali občutno drugačno vzdušje. Ena najbolj opaznih značilnosti Irana je žal še vedno hidžab – obvezno naglavno pokrivalo, ki ga predvsem mlajše ženske že dolgo nosijo kot modni dodatek. Letos pa zelo veliko žensk samozavestno hodi v javnosti brez pokrival – na cesti, na bazarju, v restavracijah, na letališču … Tudi sicer ljudje menda vse bolj odkrito in pogumno nasprotujejo režimu. To je seveda lepo videti, žal bi bilo naivno pričakovati skorajšnje bistvene spremembe.

Ampak gremo končno na pot. Prvi dan ni bil najbolj zanimiv, saj nas je sredi dneva čakal let na jug. Ob poti na notranje letališče (ki leži sredi naselja – gre za bolj revni predel Teherana) smo se ustavili pri simbolu mesta, Azadi tower. Gre za neke vrste slavolok, ki ga je dal zgraditi zadnji šah leta 1971 v počastitev 2500-letnice Perzijskega kraljestva (nekaj o tem tudi v prejšnji objavi, ko smo obiskali Perzepolis). Šah ga je seveda posvetil sebi, po revoluciji je bil preimenovan v “stolp svobode” (večina mest ima glavne ulice in trge poimenovane Azadi – svoboda, Enghelab – revolucija, Imam, in podobno). Kakorkoli, stolp iz belega marmorja je lep, park okoli pa ni tako prijetno poln ljudi kot je to običajno po drugih krajih.

Iz Teherana smo nato poleteli na otok Qeshm. Gre za največji otok v Perzijskem zalivu, ki leži blizu Hormuške ožine. V dolžino meri dobrih 100 km, na njem živi kakih 150.000 ljudi, od tega dve tretjini v istoimenskem mestu na vzhodni obali. Otok je precej pust in negostoljuben (na otoku ni niti vira sladke vode), kar pa ne pomeni, da ni zanimiv. Pokrajina je geološko izredno pestra in na videz pust otok skriva številne lepote.

Glavna dejavnost je seveda ribištvo, poleg pa tudi tihotapstvo (ali trgovina, če hočete). Z otoka je namreč prav blizu do Omana in Emiratov, po cestah pa tudi sredi dnevi vozijo mali tovornjaki z (nelegalnim) blagom vseh vrst. Največ turistov je Irancev s celine, ki pridejo po nakupih v glavno mesto, saj je otok tudi brezcarinsko območje.

Na letališču nas je pričakal Murat in nas takoj odpeljal v vasico Tabl na severni obali, kjer se razteza gozd mangrov. Tam smo se vkrcali na tradicionalno ribiško barko in zapluli v enega od kanalov med bregovi iz finega blata, na katerih rastejo mangrove. Kmalu smo zapustili barko in odsupali v sončni zahod. Malo smo se še namakali v toplem in zelo slanem morju, nato smo imeli večerjo ob polni luni na strehi barke, medtem ko smo poslušali številne zvoke iz okoliškega gozda, ki je poln življenja. Pravi začetek dopusta po vseh prevozih in letalih.

Zasidrali smo se tako, da smo z barko kar zapeljali v blato. Zvečer je prišla plima in v nekaj minutah se je voda dvignila na nivo gozda. Tako smo se vrnili na kopno in se nastanili pri družini, ki ima nekaj sob ob prijetnem notranjem dvorišču. Razen grozno trdih postelj in miniaturne kopalnice prav luštno.

Za popestritev smo imeli zvečer bobnarske vaje. Prebivalci otoka Qeshm so pretežno arabskega, vzhodnoafriškega in tudi indijskega porekla, posledično so videz, kultura in jezik precej drugačni od perzijskih. Tu so večinoma suniti (to je najbolj opazno – oziroma slišno – v tem, da petkrat na dan kličejo k molitvam; na celini tega praviloma ni). Skratka, kot da sploh ne bi bili v Iranu.

2. dan: otok Hengam – Stars valley – Laft

Življenje na otoku je počasno, kar je razumljivo ob vročem podnebju. Nas je vseeno čakalo nekaj vožnje in opravkov. Najprej smo se zapeljali na južno stran otoka po cesti, ki ji domačini pravijo Texas road – ravno takrat sta imela mladoporočenca slikanje v puščavski pokrajini s kamelo, kar je tam očitno precej priljubljeno.

Nato smo se s skupino turistov s čolnom zapeljali do bližnjega otoka Hengam. Glavna atrakcija naj bi bili delfini, ki jih tokrat ni bilo. Nič hudega, jaz sem jih videl ravno tri tedne prej pri Kornatih. Smo pa zato videli orjaške želve, nam je bila zanimiva tudi naftna ploščad – tega v Jadranu pač ne vidiš. Perzijski zaliv je kljub veliki površini zelo plitev, globina ne presega 90 metrov. Morje je zato celo leto precej toplo in bolj slano, hkrati je ugodno za črpanje nafte. No, mi smo se nazaj grede peljali ob obali otoka Hengam, ki je bolj zelen kot Qeshm – v gozdu smo videli celo srno (!). Gre za neko vrsto tropske srne, ki je očitno prilagojena tamkajšnjim razmeram.

Nazaj na otoku Qeshm smo nadaljevali proti vzhodu do zvezdne doline (po ljudskem izročilu naj bi tam na Zemljo padla zvezda). Gre za območje zanimivih skalnih formacij iz peščenjaka, ki sta jih izoblikovala veter in dež. Škoda le, da smo bili tam sredi dneva in smo se v žgočem soncu komaj vlekli po skalni pustinji.

K sreči smo šli takoj zatem na kosilo v prijetno restavracijo. Na meniju seveda prevladuje morska hrana, dobi se tudi kakšen kozji kebab, sicer pa hrana na otokih ni tako raznolika kot na celini. Popoldne smo se zapeljali nazaj na zahod in se ob koncu dneva sprehodili skozi vas Laft, kjer smo se poslovili od sonca za ta dan. V tej stari vasi za hlajenje uporabljajo lovilce vetra (badgirje), ki so jih prvotno razvili v Yazdu, kjer smo bili prejšnjič. Na otoku poznajo samo dva letna časa: vroče poletje in zmerno poletje. Za moj okus je bilo tudi zmerno nekam prevroče, saj se niti ponoči ni shladilo, niti visoka vlaga ni prijetna. Smo se pa v teh dneh gotovo naužili sonca pred povratkom v domačo jesen.

3. dan: Qeshm – zahodni del

Še en cel dan smo imeli za raziskovanje otoka. Ker smo bili na dopustu, smo si dopoldne vzeli za kopanje. Kot rečeno je otok pretežno neposeljen, zato je samotnih plaž na pretek, še več je v mivki posejanih školjk in drugih fosilnih usedlin. Na otoku ni izvirov pitne vode, zato so v preteklosti kopali vodnjake, ki so v tem primeru dejansko hranilniki deževnice. Danes se poslužujejo tudi razsoljevanja.

Po zabušavanju na plaži smo se zapeljali na bolj hribovit zahodni del otoka, kjer navdušujejo nenavadne skalne oblike. Še bolj nenavaden je hrib, ki je bogat s soljo, pod zemljo pa se razteza jama v dolžini 6 km. Za obisk je primernih samo nekaj sto metrov jame, kar je dovolj za vtis o lepotah pisanih podzemnih dvoran s kapniki iz soli.

Na kosilu pri neki družini smo se precej dolgo zadržali (to je v Iranu sicer stalna nevarnost), zato smo bili že malce pozni za obisk kanjona Chahkooh. Gre za izredno slikovit kanjon, ki ima kar štiri krake, ki se v sredini združijo. Stene se ponekod skoraj povsem stikajo, da je komaj videti nebo, erozija pa je vsepovsod ustvarila prave umetnine iz skal.

Vse do mraka smo se potikali po kanjonu, nato smo se zapeljali proti vzhodu, spotoma prevzeli prtljago in se prestavili v vas Suza. Tam smo se namestili v hostlu z velikim dvoriščem, ki je bilo prav lepo zasnovano in urejeno, žal pa je že nekam zanemarjeno. Po epidemiji in nato političnih sporih je tujih turistov v Iranu še občutno manj kot pred leti, posledično nastanitve samevajo, kadri so odšli v druge panoge in obeti niso dobri. Menda je v zadnjem času še največ turistov iz Rusije in Kitajske, a ti obiščejo seveda le najbolj znana mesta osrednjega Irana, tako da smo jih nekaj videli šele zadnji dan.

4. dan: otok Hormuz – mesto Qeshm

Ta dan smo vstali bolj zgodaj, da smo ujeli jutranjo ladjo iz mesta Qeshm na bližnji otok Hormuz. Tam smo imeli najprej zajtrk v edinem kraju, ki šteje okoli 5000 prebivalcev. Okoli otoka pelje cesta, vsega nekje 22 km. Čeprav se ne sliši nič posebnega, je precej priljubljen za dnevne izlete iz mesta (če ste že pozabili: tja hodi največ Irancev s celine po nakupih), predvsem zaradi izjemno slikovite narave. Po otoku je dobila ime tudi Hormuška ožina, ki je že stoletja zelo pomemben pomorski prehod. To je botrovalo pestri zgodovini, tako na Hormuzu kot na Qeshmu so med drugim portugalske trdnjave iz 16. stoletja, ki sicer niso posebno zanimive za ogled.

Po zajtrku smo se odpravili na pot okoli otoka v smeri urinega kazalca. Ker so postanki nekako standardni, smo kmalu poznali vse, ki so ta dan obiskali otok, sploh ker so Iranci zelo odprti in klepetavi. Največji problem takšnega standardnega programa izleta je, da smo bili na otoku sredi dneva – v hudi vročini in žgočem soncu. Vse neverjetne barve bi bolj prišle do izraza zjutraj ali popoldne, pa še plima na rdeči plaži je zakrila – rdečo plažo.

Najprej smo se ustavili na robu klifov, pod katerimi v mivki velike želve ležejo jajca. Malo naprej se nahaja rdeča plaža, kjer je prst bogata z okro, ki daje lep kontrast morju. Menda je ob oseki še posebno lepo, saj je tudi morsko dno rdeče (poguglajte slike Hormuz red beach!). V nadaljevanju pokrajina postaja vse bolj neverjetna, že kar čudaška: tako pisane skale na kupu so prava paša za oči. Od snežno belega apnenca, mavričnih hribov do doline kipov iz lave in še ene solne jame.

Kot rečeno otok ni velik, tako da smo se šli tudi kopat, nazaj v vasi pa smo imeli čas za kosilo, preden smo se vrnili na Qeshm. Tam smo se sprehodili skozi mesto, ki je precej moderno letovišče, polno trgovin in hotelov. Za nas ne posebno zanimivo. Zato pa je bil izlet na Hormuz gotovo eden vrhuncev bivanja na jugu, poleg še recimo kanjona Chahkooh in solne jame na Qeshmu.

5. dan: Qeshm – Teheran

Za zajtrk smo si vzeli čas, nato pa počasi spakirali in sredi dneva poleteli nazaj v Teheran. Zapeljali smo se v najstarejši del mesta – skrit med vedno prometnimi širokimi cestami velemesta se pokaže drug svet: ozke ulice med starimi hišami, kot bi se vrnil nekam v preteklost. Ta predel je danes dokaj reven, nekoč je bil zaradi bližine glavnega bazarja bolj pomemben. Ulice so polne trgovinic in delavnic, ponekod je komaj prostora za širino avta – kljub temu so z vseh strani švigali motoristi, pešci in drugi avti. Najbolj neverjetno je, da nihče sploh ne trzne, ko vijugajo mimo na centimetrskih razdaljah. Tudi Faršid je bil za volanom mrtvo hladen, mi smo med vožnjami po Teheranu vedno zašvicali. Šele v drugem poskusu smo našli pravo ulico, kjer se je skrival vhod v naš hotel; gre za preurejeno hišo bogatega trgovca z dvema notranjima dvoriščema in sobami vse okoli.

Kar takoj smo se odpravili na sprehod skozi stari del mesta do bližnjega bazarja. Po štirih dneh počasnega življenja na vročem jugu je bil to pravi šok v norišnici stvari, ljudi in prevoznih sredstev. Zelo intenzivna izkušnja, da težko dojameš, kaj vse vidiš, slišiš, vonjaš, okušaš in čutiš. Zato je bilo po večerji še toliko bolj prijetno sedeti na umirjenem dvorišču hotela, kot bi izklopil zunanji svet; ob žuborenju vode v vodnjaku, z nežno perzijsko glasbo v ozadju, smo srebali čaj iz žafrana in damask vrtnic ter zobali datlje. Meni je bilo takoj bolj všeč kot na jugu; tu smo bili v klasičnem Iranu.

6. dan: Qazvin

Zjutraj smo se zapeljali proti severozahodu do mesta Qazvin po eni najbolj pomembnih avtocest, ki vodi skozi industrijsko območje okoli Teherana ter naprej vzdolž gorovja Alborz proti Tabrizu. Posledično je na cesti stalna gneča, tako da smo se vozili skoraj 3 ure, čeprav gre za le okoli 150 km.

Mesto Qazvin leži na okoli 1800 metrih v rodovitni pokrajini na južni strani Alborza. Ima okoli 400.000 prebivalcev in je lepo urejeno – predvsem pa bolj umirjeno, ko prideš iz hektičnega Teherana. V 16. stoletju je bila tu kratek čas tudi prestolnica safavidske dinastije, preden so jo preselili v Isfahan. Kljub vsemu temu moram reči, da nas mesto ni posebno navdušilo, predvsem ni veliko zanimivega za videti. Nam je bilo to izhodišče za naslednji dan, ta dan pa smo si vzeli za oglede.

Najprej smo se ustavili pri mali ortodoksni cerkvi, ki so jo zgradili Rusi leta 1905, danes je v njej prodajalna nakita. Faršidu se je zdela bolj zanimiva kot nam. Potem smo šli do glavnega parka, kjer stoji palača/letni paviljon Chehel Sotun (zelo podobna palača enakega imena je tudi v Isfahanu; dejansko gre za kopijo te, po tem ko se je kraljevi dvor preselil iz Qazvina). V palači je muzej kaligrafije, Qazvin je namreč središče te stare obrti v Iranu.

Ob bazarju stoji glavna mošeja z velikim dvoriščem, kjer so bivališča študentov v madrasi. Bazar je urejen v nekdanjem karavanseraju iz 19. stoletja, žal je bil ta dan četrtek (to je pri njih sobota) in je bilo več trgovin že zaprtih. No, saj je nekaj zanimivosti. Hkrati pa smo imeli popoldne dovolj časa za okusno kosilo in večerni sprehod po mestu.

7. dan: Alamut – Ovan – Qazvin

Kot rečeno, nam je Qazvin služil kot bližje izhodišče za izlet v osrčje Alborza, kjer leži Alamut. Nam je zgodba Hasana ibn Sabe seveda dobro znana in tudi Iranci radi obiščejo grad, drugih tujcev je pa menda bolj malo. Čeprav je do tja zgolj dobrih 100 km in je gorska cesta večinoma precej dobra, smo imeli ta dan veliko vožnje, saj smo se iz Qazvina najprej dvignili na prelaz, se spustili na drugo stran v dolino in po njej vijugali preko številnih stranskih grebenov in skozi nekaj vasi do odcepa stranske ceste, ki pripelje prav pod Alamut.

Ker smo imeli lepo vreme, je bila že sama vožnja zanimiva in smo se pogosto ustavljali in razgledovali po hriboviti pokrajini. Severna stran Alborza (ob Kaspijskem jezeru) je menda bujno zelena in gozdnata, a tudi na južni strani je pokrajina rodovitna, vsepovsod so njive in vmes nasadi ali manjši gozdiči. Čas za obisk je bil idealen tudi zaradi jesenskih barv.

Grad Alamut so porušili Mongoli v 13. stoletju, tako da danes ni videti dosti razen nekaj zidov na vrhu skale. So pa vsepovsod postavljeni odri in potekajo izkopavanja. Faršid sicer pravi, da je stanje enako že več let, tako da vprašanje koliko in kaj dejansko delajo. Kakorkoli, glavni razlog za obisk je razgled! Gorovje Alborz ni zelo skalnato, kar daje varljiv občutek nižjih hribov: Alamut leži na 2200 m, vrhovi okoli sežejo tudi čez 4000 m; kakih 30 km zračne razdalje proti vzhodu je drugi najvišji vrh Irana, Alam-Kuh (4850 m), ki slovi po zahtevni 800-metrski steni. Tudi zato je lokacija gradu posrečena, saj sredi gričev stoji ogromna skala, pravo orlovsko gnezdo, s katere pogled obvladuje celotno dolino.

Ob vznožju je vas z nasadi češenj živo rdečih jesenskih barv. Do gradu na vrhu skale vodi pot ves čas pod stenami, tako da si je lahko predstavljati skoraj neosvojljivo trdnjavo. Razgled na jesensko pisano dolino in že zasnežene vrhove v ozadju nas je resnično navdušil. Poleg drugih turistov smo na vrhu srečali tudi skupino pohodnikov, ki so prišli do sem po štirih dneh treka čez Alborz, kar je gotovo zanimivo. Seveda so se hoteli vsi slikati z nami, verjetno smo se v tem tednu znašli na številnih iranskih instagramih …

Čez čas smo se vrnili in se odpeljali po isti poti nazaj. Vmes smo naredili kratek ovinek do jezera Ovan. Pričakovali smo sicer gorsko jezero, v resnici leži ob neki vasi in je priljubljeno za piknike in kampiranje. No, v popoldanski svetlobi je bil sprehod ob jezeru prav lep, zmotijo le občasne smeti. Zanimivo, da so Iranci tako radi v naravi, imajo piknike in kampirajo, očitno pa jih veliko še vedno ni toliko zavednih, da bi pospravili za seboj.

Nazaj v Qazvin smo prišli že v temi, ravno prav za še eno okusno večerjo, nato pa sprehod po bazarju in čaj z baklavo v prijetni kavarni.

8. dan: Qom – Abyaneh

Sprva je bil načrt nadaljevati proti zahodu, vendar smo se tekom potovanja odločili, da gremo raje na jug; tako smo imeli na koncu manj vožnje in veliko za videti. Posledično smo nekako nepričakovano obiskali tudi Qom. Če smo bili prejšnji dan na orlovem gnezdu, smo šli zdaj v levji brlog. Gre namreč za sveto mesto, ki je središče šiitske vere; tu so najpomembnejše verske šole in od tu izvirajo mule, ki že več kot 40 let vladajo Iranu.

Morda se ne sliši ravno mikavno, a ker smo se peljali mimo, smo se ustavili za ogled najbolj znanega svetišča v mestu, posvečenega Fatimi, sestri enega od šiitskih Imamov, ki je tu pokopana. To je tudi zelo pomembno romarsko središče za šiite, je pa podobno tistemu v Širazu, ki smo ga obiskali prejšnjič (tam je pokopan brat enega od Imamov). Za razliko od sunitov, ki zavračajo čaščenje oseb ali svetnikov, so za šiite sorodniki Mohameda sveti, zato še danes romajo na njihove grobnice. Kasneje so znotraj (stalno rastočega) kompleksa pokopavali številne člane kraljevih družin ter pomembnih učenjakov in klerikov. Nam verski pomen Fatime ni bil čisto razumljiv, a kompleks svetišča je nesporno prava umetnina z nešteto mozaiki, zlatimi kupolami in minareti. Na trenutke že kar preveč kičasto, ampak vredno ogleda.

Iz Qoma smo nadaljevali na jug v čedalje bolj puščavsko notranjost države. Med Kashanom in Isfahanom leži manjše pogorje Karkas z najvišjim vrhom 3895 m. V slikoviti dolini med temi gorami leži starodavna vasica Abyaneh, s hišami iz rdeče gline, v kateri se zdi, da se je čas ustavil v neki drugi dobi. Sicer redki prebivalci ohranjajo tradicijo, oblačila in narečje.

Ker Faršid rad fotografira, je imel vedno v mislih tudi iskanje lepih motivov. V poznem popoldnevu smo zato tik pred vasjo zavili s ceste in se zapeljali na drugo stran doline do ostankov “utrdbe”, kjer so imeli nekoč živali. Po pobočjih so skopane shrambe za hrano, nekatere so še danes v rabi. Z vrha griča je prvovrsten pogled na vas, ki v popoldanskem soncu ožari v rdečih odtenkih med rdečimi hribi in jesensko pisanim gozdom v dolini. No, tako je verjetno bilo pol ure prej, žal se nam je sonce že skrilo za greben, in barve niso bile tako izrazite. Res škoda. Razgled je bil vseeno zelo lep.

Še pred temo smo obiskali bližnji tempelj Mitre. Mitraizem predvidoma izvira iz zoroastrijanstva in se je nato v 1. stoletju razširil v Rimski imperij, dokler se ni v 4. stoletju utopil in delno zlil s krščanstvom. Tempelj je sicer prazen, stoji pa v mirnem kotičku sredi narave.

Že v temi smo šli na sprehod skozi vas, ki je bila zelo tiha, saj se ljudje tu ravnajo po naravi in so ponoči pač notri. Mi smo si privoščili čaj na lepo urejenem vrtu ene redkih restavracij. Nato smo šli v hotel na robu vasi, ki je precej velik, sobe imajo velike terase z lepimi razgledi – pa je bila poleg nas tam le še ena iranska družina. Receptor je bil torej hkrati natakar in še kaj, a večerja je bila odlična, in prav tako zajtrk. Vmes je bila mirna in mrzla noč v svežem gorskem zraku, z nešteto zvezdami in zgolj tuljenjem volkov v temni tišini.

9. dan: Abyaneh – Kashan

Po razočaranju, ko smo prejšnji dan zamudili sonce, nam je jutro na terasi hotela postreglo s čarobnimi barvami in mavrico nad Abyanehom. Po obilnem zajtrku smo šli na še en sprehod po vasi, ki se je počasi prebujala. Na drugi strani vasi smo nato ob potoku uživali v jesenskih barvah, preden smo zapustili hribovito pokrajino in se zapeljali nazaj na puščavsko planoto osrednjega Irana.

Prav blizu je mesto Kashan, ki smo ga obiskali že prejšnjič. Takrat nas je prijetno presenetilo, zato smo si za konec privoščili nekaj tipično iranskega: klasično mesto, bogato z zgodovino, arhitekturo, kulinariko in trgovino. Prebivalci so tu bolj verni kot v povprečnem iranskem mestu, vseeno je vzdušje prijetno, zanimivosti pa obilo.

Začeli smo pri osrednji mošeji, ki je tako kot celo staro mesto zgrajena iz rjave opeke, in okrašena z modrimi mozaiki. Nato smo se sprehodili do bazarja, ki se vije na več kilometrov dolgih pokritih hodnikih in ponuja bogastvo vsega, vmes pa navdušijo okrašena notranja dvorišča. Kashan je med drugim središče pridelave rožne vode, ogromno je zlata in nakita, pa preprog, začimb … Idealno za nakupe pred povratkom domov.

Zatem smo si ogledali čudovit hamam iz 16. stoletja in še čudovito hišo bogatega trgovca, ki se razteza na skoraj pol hektara, obsega 40 sob, 4 dvorišča in vrtove. Oboje sem že poznal, ampak je bilo vredno drugega obiska. Šli smo do še ene bogate hiše, kjer so sicer potekala obnovitvena dela, sicer prav tako lepo.

Ob koncu dneva smo si privoščili čaj z baklavo na terasi, po večernem sprehodu in zadnjih nakupih smo dodali še piko na i: skozi labirint prehodov in dvorišč še ene ogromne bogate hiše smo našli restavracijo za zadnjo večerjo in zadnji čaj s sladico. Zaključek izleta v slogu. Čakala nas je seveda še vožnja do letališča ter pot do doma, vendar sladek okus ostaja in se prijetno meša s spomini prvih dveh potovanj.