V tem klavrnem vremenu smo hribovci malce prizemljeni, kar pa ne pomeni, da se ne najde zanimivih ciljev z drugačnimi razgledi. Dobra stran dežja je, da vsaj nekaj časa ne bo suše – in seveda, da so slapovi še bolj vodnati in vredni ogleda. Druga plat je bistveno zahtevnejše napredovanje zaradi spolzkih skal in v ozkih soteskah povečanega pretoka. Skozi sotesko Dobršnik nad Hrušico je bila lani zgrajena ferata, ki sicer ni posebno zahtevna, vendar je podoba soteske ob visokem vodostaju povsem spremenjena. Potok namreč v poletnem času ponekod skorajda presahne in od slapov ostane bore malo. No, danes so se mogočni slapovi kar vrstili – pri predzadnjem je jeklenica speljana tako blizu, da je bilo tuširanje neizogibno. Še bolj neugodna so bila prečenja potoka – kjer je poleti zgolj potoček, je zdaj deroči potok in je za uspešno prečkanje nujen miren korak.

Meni se je zdelo vredno nekaj truda za lepe slapove (kar 8 jih je in še več manjših slapišč) – moker sem bil tako ali tako že zaradi stalnega pršenja, ki se je tik pred zaključkom ture spremenilo v standarden dež. Soteska s potokom se nadaljuje tudi, ko ferata že izstopi na pešpot malo višje, vendar nisem šel raziskovat. Ker tam še nisem hodil, sem pred povratkom vseeno nadaljeval po poti do Rogarjevega rovta (1175 m), ki je bil v takem dnevu zadosten cilj. Če odmislim blatno pot, je bila tudi hoja v živo zelenem gozdu, odetem v meglice, prav prijetna.