V soboto sva šla preverit stanje v Vrata, kjer je že skoraj pomlad, čeprav še ni pravih pomladanskih razmer – takšna je pač ta letošnja zima. Cesta je kopna do Peričnika, a je tudi naprej več kopnega kot snega, tako da je treba nekaj kilometrov peš in nato na smučeh skozi gozd do širnih smučišč v dolini Za Cmirom. Vzpon je dolg vendar nikakor ne dolgočasen, k sreči kljub močnemu soncu niti ne prevroč. Vseeno je bilo končno (mislim da prvič letos!) prav prijetno dlje časa posedati na skali v krnici brez da bi zeblo, da sva se nato le stežka prisilila k še zadnjemu delu vzpona. Malo je presenetil pogled na precej skalnat prehod do Begunjskih vratc, zato sva se povzpela na sedlo severno od Begunjskega vrha. Tudi tam je spodaj ozek in strm prehod, na sedlu pa prvovrsten pogled na Triglav in njegovo Steno.

Smučišče je bilo pripravljeno s pestrim izborom podlage za različne okuse: od gnilca, pomrznjenih in skorjastih odsekov pa še vmesnih kombinacij. V resnici sva prav v redu smučala, držala sva se bolj senčnih predelov, na soncu je bilo najbolje na zvoženih delih, skozi gozd pa je snega že kritično malo in del sva sestopila peš, spodaj še nekaj zavojev do ceste in sprehod do avta. Nedvomno pa je bilo na cesti že občutno manj snega kot zjutraj in s tako hitrostjo bo že kmalu kopno – če seveda ne bo prej nove pošiljke …

V nedeljo sem iskal eno kratko dopoldansko turo in sem šel po dveh tednih spet v Poden. Letos se sploh kar ponavljam, veliko izbire pač ni. No, v Podnu je snega še vedno dovolj, tako da sem bil tudi tokrat zadovoljen z izbiro. Vzpon v lepo zmehčanem snegu je bil udoben, a če sem pred 14 dnevi smučal s sedla, sem danes obstal na travi kakšnih 20 metrov nižje. Vseeno sem se sprehodil do vrha pogledat razgled. Smuka večinoma prav v redu, čeprav je tudi tu podlaga precej mešana. Za nedeljsko razgibavanje se splača tudi večkrat ponoviti isto turo.