Sonca in smučanja po domačih hribih se pač ne bomo naveličali, pa če bodo takšni pogoji še tako dolgo trajali. Danes torej na klasiki v vedno čudovitem okolju pod Jalovcem. Načeloma gre za poznopomladansko turo, a saj smo ob takšnih temperaturah čisto zmedeni in smo šli na senčno stran Alp. Že v Kranjski gori se zdi, kot da bi prišel v nek drug svet, kjer je še vedno zima. V Planici se torej ni bati pomanjkanja snega, višje pa sploh ni da bi govoril. Za vzpon so bili skoraj nujni srenači, podlaga je pestra in tudi pisana od puščavskega peska.

Na bleščeče sončnih pobočjih pod Jalovcem je bil ves napor dolgega vzpona nagrajen in na najvišji točki grebena nad sedlom smo si z užitkom privoščili malico in vpijanje znanih, a vedno navdušujočih razgledov. Smuka v zgornjem delu je bila pomladansko udobna, ob 11h je bilo lepo zmehčano, tudi pol ure prej ne bi bilo nič narobe. Po dolini nato precej mešano, vendar trdo in brez skorje, tako da je šlo z nekaj iskanja najugodnejših povezav čisto solidno. Gozd nad kočo je res debelo zasut s snegom, ki je bil skorjast in z gosto postavljenimi količki. Cesta pa je bila komajda smučljiva – nikakor ne zaradi pomanjkanja snega, temveč zaradi nepreglednih množic, ki so se zgrinjale v Tamar. Mislim, da na tak dan nihče ni bil razočaran.