Belska Kočna je še ena skrita in malce zapostavljena dolina, ki pa je gotovo vredna obiska. In prav tako je Storžek (prvotno Belski turn) običajno le tisti simpatični vrh, ki se nad Jezerskim sedlom pokaže šele od blizu in nanj splezaš bolj mimogrede (po sicer kar zahtevnem in zračnem razu). Iz Belske Kočne pa ravno Storžek že na izhodišču najbolj pritegne pozornost s svojo nadvse markantno podobo, tako da si tudi zasluži biti samostojen cilj.

Po kratkem sprehodu po cesti se pot že kmalu požene strmo skozi gozd in se dvigne nad visok prag v zgornje nadstropje. Pot je občasno kar zaraščena, višje pa preide na obsežna melišča, ki so bila zjutraj še delno v senci. Zadnji del zahteva več pazljivosti, jeklenice so v dokaj slabem stanju, a še vedno uporabne. Še bolj zoprna je krušljivost tik pod vrhom, ki terja premišljen korak.

Po uživanju v razgledih sva se spustila po isti poti. Zgoraj lepo počasi, nižje potem kar hitro mine po razgibani poti. In, seveda, tudi potok Bela ponuja ledeno osvežitev po turi, da je zadovoljstvo popolno.