Sneg se pospešeno tali in pomlad nezadržno pleza iz dolin navzgor. Kljub temu sva šla z Jerotom v nedeljo še na tole turo, ki sva jo imela za letos dogovorjeno.

Zjutraj je bilo v Vratih že nemarno toplo in vzpon skozi gozd naju je še predobro ogrel. Z roba gozda je zadišalo po snegu in hladu, tako da je šlo naprej bolj udobno. Po 50 minutah sva bila na snegu in še kakšno uro nadaljevala peš, saj je šlo lažje. Tudi zgornjo polovico vzpona na smučeh sva opravila brez težav vse do Begunjskih vratc.

Malo sva razmišljala, da bi se povzpela še pod Rž, kjer je izgledalo lepo, ampak nama je bilo dovolj. Smuka prav v redu po lepih pobočjih in v lepem okolju vse od sedla do ruševja. Tam sva prestopila čez melišče do najnižjega snežnega jezika za še zadnje zavoje. Razen kamenja na spodnjem snežišču je bila res lepa smuka, prava tura za konec (?) sezone. Najboljši del ture pa naju je čakal čisto na koncu – ledena Bistrica za osvežitev v bleščeče zelenih Vratih.