Po tednu pomladi se je vrnila zima. V soboto sva šla z Michałom na Pokljuko, kjer je že zjutraj lepo snežilo. Stare podlage je itak še dovolj za nekaj časa in tudi vse gozdne ceste so še neprevozne. Tako naju je za začetek čakalo nekaj sprehoda od Šport hotela do Blejske koče, kjer sva bila prva gosta. Do vrha Mrežc je bila prav luštno gaženje v kakšnih 20 cm svežega pršiča na trdi podlagi. Razgled ni bil ravno omembe vreden, ampak vidljivost niti ni bila tako slaba. Smuka do koče torej odlična in tudi nižje še nekaj lepih zavojev, nato pa moker sneg do planine in za konec še nekaj sprehoda nazaj do ceste v močnem sneženju. Še najbolj pomembno je bilo posušiti mokra oblačila za naslednji dan…

V nedeljo sva se s Slavi pridružila Brigiti in Tini, ki ju nisem videl že celo večnost. Namenili smo se na Struško in parkirali že malo nad Pristavo, saj je bilo že tam kar nekaj novega snega. Precej obetavno, višje le še bolj. Kljub megli nam je hitro minilo do Belske planine. K sreči sta šla dva tik pred nami naprej do Korenščice, da smo lahko v popolni belini sledili njunim sledem do vrha Korenščice.

Smučali smo naravnost dol do Pustega rovta in med drevesi se je tudi v beli belini dalo uživaško zavijati v 20-30 cm pršiča na pomrznjeni podlagi. Res odlično, tudi nižje v gozdu vse do ceste. S Tino sva si privoščila še zadnji travnik do Pristave, kjer sva počakala šoferki. Letos se res ne moremo pritoževati nad slabo smuko, ampak ta vikend je bil kljub čemernemu vremenu smučarsko še sploh odličen.