Klek 3.3. in Stol 4.3.2018

Meglena sobota in sončna nedelja, obakrat je bilo lepo. V petek me je v CD za rokav pocukal Neno in v soboto sva se zapeljala na Planino pod Golico; za cilj sva si izbrala Klek, razgled bo itak povsod isti. Skozi tih, bel gozd sva bila kmalu na Jeseniški planini, tik nad kočo sva srečala edinega obiskovalca, ki je tam zaključil. Midva sva nadaljevala do sedla Rožca in po grebenu na vrh. Na tak dan je bilo najbolje smučati po smeri vzpona: na grebenu je bilo spihano, nižje pa presenetljivo dobro in kljub slabi vidljivosti se je dalo ob robu gozda lepo zavijati. Zgoraj kakšnih 5 cm novega snega na skorji, ki se ni predirala, v gozdu pa obilje pršiča, ki omogoča brezskrbno smuko kjerkoli. Prav lepo preživet dan v megli.

V nedeljo smo šli po dolgem času na eno zaresno turo. Nabrala se nas je pisana zasedba v magičnem številu in odpravili smo se na prvaka Karavank. Na gozdni cesti v Završnici smo se kmalu zataknili in parkirali na okoli 700 m. Nekateri so se pripeljali še kak kilometer naprej, nas pa je čakala kakšna ura ogrevanja po cesti do Tinčkove koče.

Nadaljevali smo do Smokuške planine, kjer smo se dvignili nad meglo in se znašli v zimski pravljici. Po kratkem postanku smo obrnili smer proti sedlu Šija in odsmučali na drugo stran. Izgubili smo kar nekaj višine, ampak smuka je bila tako luštna, da se nam je bilo težko ustaviti in nadaljevati z vzponom. S tem smo napravili precejšen ovinek okoli (namesto mimo) Srednjega vrha, ampak vzpon je tu bolj udoben in tudi mudilo se nam ni.

Še preden smo začeli spet hoditi nas je iznenada zagrnila megla, da smo bili v dvomih, če bomo sploh prišli do vrha. Do tja je bilo še daleč in smo vztrajali preko krnice V Kožnah ter po široki dolinici proti sedlu med Stoloma. Tokrat se nam je obrestovala pozna ura, saj se je prav tako na hitro zjasnilo in kar naenkrat ni bilo niti sledu o kakšnem oblačku. Do sedla je šlo z novim zagonom zelo hitro, tam pa so nas še bolj navdušili razgledi na vse strani in do vrha je sledilo le še uživaško pohajkovanje.

Ta dan smo bili očitno edini na Stolu, a posedali nismo, saj je zgoraj močno pihalo in se nismo obirali. Do sedla je spihano, nižje precej bolje. Veliko je sicer napihanega snega, ki pa je bil lepo smučljiv vse do gozda. Vzponu čez Šijo smo se izognili z direktnim spustom do Tinčkove koče skozi Zagon. Takoj ko se je teren prevesil, je sneg postal močno južen, zgornja plast se je plazila, ampak te je bilo le kakih 5-10 cm, tako da je bilo tudi tu zavijanje prav spodobno. V gozdu je nekaj strmih prehodov, a snega je več kot dovolj in brez težav smo prišli do ceste ter po njej odbrzeli nazaj do avta. Lepa in dolga tura z veliko smučanja in obilo gorskih lepot.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s