Tokrat bom kratek, saj je takšno turo težko opisati. Nekomu, ki ni bil zraven, se ne bo slišalo nič kaj posebnega, nam pa se bo še nekaj časa smejalo ob spominu na ta malce skrit in “nepomemben” vrh.

Na Soriški planini je snega več kot dovolj. Pred Možicem smo se zakadili do pod Šavnika in zgazili do vrha. Skozi strm bukov gozd do lovske koče in spet nazaj na vrh, ponovno dol, še tretjič na vrh, na drugo stran dol in po naših sledeh nazaj gor pod Možica in končno še zadnjič dol do izhodišča. Enostavno enkratno! Zdaj pa hitro spat in jutri spet!