Prazniki so vedno super, še posebno, če sodeluje tudi vreme. Tudi jesen v gorah je vedno super, v sodelovanju s prazniki in vremenom še toliko bolj. Dva sončna praznična dneva sem preživel v Bohinju: prvi je bil bolj izletniški, drugi pa pohodno plezalni.

V torek smo se dobili pri jezeru in se s Setotom in Marnom zapeljali na Soriško planino. Od tam je le kratek vzpon na Možic, ki za malo truda ponuja veliko razgleda. Hkrati smo raziskovali podzemne rove, saj je bil hrib dodobra prevrtan ob gradnji Rupnikove linije med obema vojnama. Tudi lahkoten pohod po grebenu do Slatnika je izredno razgleden in prav nič dolgočasen. Skratka, dobra ideja kam peljati na izlet nekoga, ki bi rad z manj truda doživel čim več.

Po kosilu me je Seto odložil na Bledu, kjer sem poslikal grad in zaštopal Lovra nazaj do Bohinjske Bistrice, kjer sva prespala…

V sredo sva se zbudila že blizu izhodišča, a preveč hitela vseeno nisva, saj je bilo jutro mrzlo, kot se za november spodobi. Zapeljala sva se na planino Blato in jo mahnila na Krstenico. Meni še vedno ena najlepših planin, kjer kraljuje tišina in se raztezajo širni razgledi. Nad planino sva obvozila Krsteniški Stog in se znašla pod strmo steno Jezerskega Stoga. Po mrzlih in vetrovnih dneh je bila sreda mirna in nekoliko toplejša – ravno prav za uživaško plezanje na soncu.

Zame je bila to otvoritev plezalne sezone v hribih – in najbrž hkrati tudi zaključek. Letos me je odprava zaposlila spomladi in velik del poletja. Tudi zato so bile lažje, krajše in delno navrtane smeri ravno prav za nestresen plezalni dan.

Pred leti sem tu že plezal, tako da mi je bila prva smer, Levi steber (IV/III, 150 m), že poznana. No, smer sem ohranil v lepem spominu, tokrat pa nisva bila najbolj navdušena nad krušljivostjo v spodnji polovici. Se mi zdi, da sva prejšnjič z Zoranom plezala malce bolj levo.

Po kratkem sestopu naokoli sva šla še v smer Pizza za mamo (IV+/IV, 70 m), ki naju je po tistem razočaranju toliko bolj navdušila. Skala je tu res dobra, smer pa malo bolj napeta in zanimiva – žal pa zelo kratka. Zaključi se namreč na predvrhu, od tam sledi spust v škrbino, kjer bi lahko nadaljevala do vrha po JZ razu, ki pa je tudi krušljiv in mi že prejšnjič ni bil všeč. Zato sva sestopila s škrbine na levo do poti in se odpravila proti dolini.

Do zdaj sem vsakič ignoriral Krsteniški Stog kot le nek poraščen kucelj ob poti, tokrat pa sem se odločil, da grem namesto okoli čez njega. Vzpona s prevala je komaj kaj, ves čas po široki poseki, ki se nadaljuje vse po grebenu in na drugi strani do Krstenice navzdol. Lahko rečem samo, da bom od zdaj naprej rajši hodil čez vrh, saj sem živel v hudi zmoti – Krsteniški Stog je kul! S Krstenice sva bila hitro spet na izhodišču in dobro izkoriščeni prazniki so bili le še korak od lepega spomina…