Prava izbira za sončen, a mrzel in vetroven dan. Nisem še bil pri zamrznjenem Peričniku, zato sem si ga tokrat izbral kar za izhodišče ture. Hud mraz zadnjih dni je ustvaril pravo umetnino, ki je vredna ogleda. Ampak za to bo čas ob povratku, ko bo obsijana s soncem.

Zjutraj sem se vzpel do zgornjega slapu in le malo pred njim našel slabo uhojeno stezico v levo, ki se skozi slikovit prehod mimo naravnega mostu dvigne nad skalno stopnjo. Višje se strmina unese in ob potoku sem nadaljeval navzgor do ceste, ki pripelje z leve (cesta je seveda zaprta, ampak ponuja lažji dostop, saj je prehod mimo slapov strm in izpostavljen).

Tik nad cesto je brv, na drugi strani potoka pa se nadaljuje lažje sledljiva steza do Vrtaške planine. Steza je zelo udobno speljana in ves čas preči proti desni (le nekaj minut nad cesto je razcep, na katerem je treba levo navzgor). Že kmalu me je pozdravilo sonce in me je na bližnjem razgledišču pogrel še razgled. V resnici je bilo prav prijetno za hojo. Seveda pa sem imel na sebi kakšen sloj več kot običajno. Tudi višje je nekaj lepih in razglednih prehodov, meni je bilo veliko bolj všeč kot markirana pot iz Mojstrane.

Tako sem bil kot bi mignil na Vrtaški planini, kjer sem se priključil markirani poti. Tam je bilo celo nekaj centimetrov novega snega, ki pa ni prav nič moteč. Ves čas sem hodil v zavetrju na južni strani in šele na Njivicah me je s severa zmrazil veter. Tam sem imel kratek počitek, potem pa s celotnim arzenalom oblačil hitro proti vrhu. K sreči tudi naprej velik del poti poteka med rušjem in v zavetju grebena, tako da je bilo le čisto na vrhu zares neprijetno. Na hitro sem se razgledal, naredil nekaj slik in nazaj dol.

Vrnil sem se rajši kar po isti poti, čeprav me za naslednjič čaka še odkrivanje kakšnega drugega dostopa. Hitro sem bil nazaj pri Peričniku, kjer sem si vzel nekaj časa za občudovanje ledenih stvaritev. Je pa v soncu nekaj večjih sveč grmelo s stene, tako da sem ostal na varni razdalji.

Spotoma sem se nato oglasil še v Mlačci, kjer so imeli naši alpinci tečaj, da smo kakšno rekli in šli skupaj na kosilo. Zvečer smo šli nato gledat še Setotovo predstavo Helverjeva noč v Kranju, ki se je zaključila s Kranjskim pivom. Po vsem tem je bil spanec še toliko bolj sladek.