Ti vroči dnevi se ne zdijo najbolj primerni za smučanje, ampak kar tako pa tudi ne bomo obupali. Spet sta bila na obisku Zoran in Iva in tudi nas je prepričal tisti šaljivec, ki je napovedal, da bo v noči na soboto pomrznilo. Prav to smo seveda želeli verjeti, sploh, če gremo v senčno Jezersko dolino pod nebotičnimi stenami Mangarta in njegovih vazalov.

Pri spodnjem jezeru je že precej pomladno, zgornje pa je še – kdo bi to verjel – delno zamrznjeno! Vremenska postaja na Jezerski planini pravi, da je snega še celih 70 cm. Vsekakor dovolj, da smo udobno prismučali do avta. V megli in vetru nam je bilo kar hladno, a vse to seveda ni bilo dovolj, da bi pomrznilo in sneg je bil že zjutraj južen – višje kvečjemu še čedalje bolj!

Proti vrhu Plazja smo se dvignili nad meglo, le sonce se je cel dan skrivalo za koprenasto oblačnostjo. S Klanške škrbine nas je čakalo nekaj prečenja do Mangartskega sedla, snega občasno že zmanjka. No, v senci Mangarta ga bo še za nekaj časa dovolj. Mislili smo sicer še na vrh, ampak smo zaključili malo nad sedlom, do kamor smo prišli s smučmi. Skok v Zimski je bil videti precej kopen, kakšni trije so šli gor po obvozu z leve, za Italijansko pa je bilo ta dan verjetno pretoplo.

Smuka v zgornjem delu je bila meni s širokimi smučmi prav fajn, Zoran in Iva sta se malce bolj namučila v težkem snegu. Smučali smo levo do dna konte, si na bližnjem kopnem otočku privoščili malico, nato pa še kratek vzpon nazaj do škrbine. V Plazju gnilec od vrha do doline, da o vročini ne govorim. Na koncu torej kar konkretna tura z veliko smučanja, vredno ponovitve!