Mlinarice in Macesnovec 24.10.2015

Prišli so tisti najlepši dnevi v hribih: nad dolino megla, po pobočjih pisani gozdovi, višje zlati macesni, nad vsem tem pobeljeni vršaci – in modro nebo… Na tak dan je bilo torej treba na kakšno razgledno in dolgo turo. Predolgo sem že odlašal z obiskom tako Mlinaric kot Macesnovca, zato odločitev ni bila težka.

V zimskem mrazu sem začel še pred soncem in na razgledišče, že kar visoko nad dolino, sem prišel ravno prav – tik preden je sonce pokukalo izza grebena. Ne vem ali je tako hitro začelo greti, ali mi je bilo le tako toplo pri srcu ob takšnih lepotah, v vsakem primeru je bilo vroče kot že dolgo ne.

Do grebena ni bilo več daleč, tako da se mi ni več nikamor mudilo. Tam sem šel najprej na bižnji razglednik (in to kakšen!), vrh Požar. Obisk je priporočljiv, če ne drugega že zato, da se navadiš na razgled, ki te spremlja v nadaljevanju. Sem namreč mnenja, da je prečenje Mlinaric izredno nevarna tura: kaj hitro lahko zgrmiš v Kot ali v Vrata, ko preveč buljiš naokoli namesto pod noge! Kaj naj še napišem o prečenju preko Rušnate in Požgane Mlinarice? Menda bodo slike bolj zgovorne…

Na sestopu postane bolj pestro. Svet je zelo zahteven in treba je najti prehode. K sreči izbire ni veliko, saj se vsak napačen korak hitro konča v slepi ulici. Najprej malce neprijetno z grebena do razgledne poličke, ki preči navzdol v vse bolj strm svet. Dobro mi je šlo, dokler nisem prišel do (navidez) slepe ulice. Kaj pa sedaj? Precej časa sem porabil za iskanje, vendar je bilo povsod nemogoče, čeprav je bilo melišče že zelo blizu. Na koncu sem se vrnil nazaj, da poizkusim drugje. Kmalu za vogalom sem srečal dva, ki sta tudi iskala sestop in smo seveda združili moči. Prevzela sta pobudo in kljub mojim dvomom smo šli še enkrat nazaj. Prebila sta se skozi gost pas rušja – in zadaj odkrila poličko, ki nas je kmalu izstavila na melišče pod steno! Tam smo sicer videli še eno nižjo polico, ampak vseeno še enkrat hvala za hitro rešitev meni tako zagonetne uganke.

Nižje smo prišli do markirane poti, kjer sem se odločil za vzpon na Macesnovec, ki se je še kopal v soncu – mi pa v mrzli dolini. Ni ravno spotoma, sploh ker sem se moral vračati po isti poti. A na tak dan nisem imel težav z motivacijo. Tu je bilo nekaj več obiska, a popoldne je bil tudi ta vrh samo moj. Razgledi, toplo sonce in brezčasna tišina so seveda več kot odtehtali dodaten trud! Saj na koncu niti sestop ni bil tako dolg in naporen – na tak dan te težko karkoli spravi v slabo voljo!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.