Jesen na Dleskovški planoti 12.10.2014

Danes še en lep jesenski dan v naših hribih. Glede na vreme bo bolje na vzhod in nisem prav dolgo razmišljal kam! Dleskovška planota je en tak prav poseben kotiček, ki mi z vsakim obiskom še bolj priraste k srcu.

Danes sem se potepal po SV delu planote, kjer se raztezajo slikoviti macesnovi gozdovi, skrivnostne lovske poti vabijo k raziskovanju, razgled proti vzhodu je ponudil lep sončni vzhod, za konec pa sem si privoščil še lep greben visoko nad Robanovim kotom.

Izhodišče je visoko, na planini Ravne, kjer sem pozdravil sonce, nato pa se še nekaj časa potikal naokrog in lovil jutranje motive. Sledi zelo prijetna pot skozi pisan gozd do planine Polšak. Da ne bi hodil po samih znanih poteh, sem se na Križevnik namenil po ovinku. Le kratek zapis sem našel, ki omenja lepe možnosti za raziskovanje, razen tega pa nikakršnih podatkov ali opisov. Torej bo treba za nosom – najhujše, kar se mi lahko zgodi je, da se za večno izgubim v tistih prostranstvih ruševja…

S planine takoj desno, malo navzdol po slabo sledljivi stezici, ki sem jo čez čas tudi izgubil (morda ni problem v stezi, ampak v slabem sledilcu?). Šel sem za gamsi, a gamsje stečine so pač projektirane po drugačnih standardih. Skoraj sem že obupal (v takem terenu je brezpotno lahko hitro brezupno), ko sem spet naletel na drobno stezico. Drobno, a zelo dobrodošlo! Verjetno bi se lahko izognil tistemu tavanju, a prav veliko časa niti nisem izgubil.

Po stezi sem prišel do roba planote, imenovan Vavdnove peči. Tam se je gozd nekoliko razredčil, teren, in jaz z njim, pa se je začel vzpenjati po širokem grebenu, imenovanem Grebenj (ali kar Grebeni?). Zelo idiličen vzpon skozi macesnov gaj. Z višino so se macesni začeli redčiti, ruševje pa, kot sem v strahu pričakoval, je postajalo čedalje bolj vseprisotno. Kljub temu sem z le nekaj preboji uspešno prišel do glavnega grebena, ki strmo prepada v Robanov kot. Poraščeno vse do roba, spodaj pa prepad. Krasno. Kjer se je dalo, sem rajši izbral hojo po robu, a brez obvozov kar naravnost skozi goščavo ni šlo.

Na predvrhu sem bil kar hitro, tam se odpre edinstven pogled na Ojstrico – in na vrh Križevnika, ki se zdi še presneto daleč. Nekaj čistin se najde, za ostalo pa je potrebna trma in neusmiljen boj. Še najhuje je tik pod vrhom, tako da je olajšanje toliko večje. No, izvedljivo vendarle je!

Kljub zamudnemu lomastenju bi bilo škoda že zaključiti, zato sem šel naprej po lepo uhojeni poti pod Poljskimi devicami (zaradi mene naj kar ostanejo deviške, jaz sem imel rušja dovolj!) in vse do Velikega vrha. Kar nekaj ljudi glede na siceršnjo samotnost teh koncev. Navzdol na Sedelce in po edini markirani poti v tem delu (po kateri sploh še nisem hodil) nazaj na izhodišče. Ja, res lepa je jesen v naših hribih!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s