Balkanski putevi: z avtom po BiH in Črni gori

Kratek dopust v začetku avgusta smo izkoristili za skok na Balkan. Že več let smo se spravljali na ta potep z odkrivanjem lepot naše bivše domovine, letos pa smo se tako rekoč čez noč zmenili in si vzeli en teden za old-school Balkan roadtrip!

Hribovsko-gusarsko-umetniška zasedba je obetala nepredvidljivost in neponovljivost. Jaz sem se kljub temu oskrbel z vodniki in kartami in splaniral en lep klasičen krog, v katerem smo obdelali glavne točke – od mest, naravnih parkov, hribov, sotesk, zgodovine, spomenikov in celo nekaj morja.

Prevozili smo dobrih 2000 km, s povprečno hitrostjo 49 km/h. Avtocest tam pač ni, so pa ovinki, prelazi, temni tuneli in seveda – neskončno možnosti, da se ustaviš kjerkoli ob poti, ko pač zagledaš kaj zanimivega. Vozil sem ves čas jaz in pri tem prav užival. Tudi ceste so na splošno v dobrem stanju, razen kakšnih stranskih, prometa ni veliko, prehitevanje je nacionalni šport (ne glede na preglednost, polno črto, tunel, vrsto vozila…), bencin je poceni. Skratka, gotovo najboljši način potovanja je avto!

Da so ljudje prijazni in gostoljubni, je jasno, cene so nizke, pljeske so božanske! Poleg uživanja je bil izlet tudi poučen – malo več smo se naučili o zgodovini in dogodkih v nekdanji skupni državi. Seveda je v Bosni in Hercegovini še vedno veliko opomnikov grozotam, ki so se tako nesmiselno dogajale tako prijaznim ljudem in jasno je, da stvari še dolgo ne bojo takšne kot bi lahko in morale biti. Posledično je tudi življenjski standard nizek, turistični potenciali so neizkoriščeni, ponekod celo kar opuščeni! Drugačna slika je v Črni gori, kjer je turistov občutno več, čeprav je neizkoriščenih potencialov, možnosti za izboljšanje – da ne govorim o čistoči! – še dovolj. No, pa pojdimo lepo po vrsti!

  1. dan: Ljubljana – Sarajevo

V petek, na prvi avgustovski dan, sem bil dopoldne še v službi, zvečer pa že na Baščaršiji na čevapih! Pot ni nič posebnega – dolgočasna avtocesta do Slavonskega Broda, kolona na meji, prometna cesta (in celo kratek odsek avtoceste), dež in nalivi, razboleli udi od sedenja. Že v temi smo se pripeljali v Sarajevo, se nastanili v hostlu v centru – in takoj šibali na čevape! Živahen večer, vsi lokali so bili polni, tako da je spanje prišlo na vrsto šele naslednji dan…

  1. dan: Sarajevo – Sutjeska

Zjutraj smo se lepo naspali, potem pa na čaršijo na zajtrk (čevape, se razume!). Nismo imeli namena si ogledovati mesta, zato smo se sredi dneva počasi odpravili naprej (šele kasneje sem opazil, da po mestu sploh nisem nič slikal!?).

Ob poti proti jugu nič kaj posebnega, a pokrajina je lepa, dejansko kar malo spominja na Slovenijo: vse je zeleno, hribovito, vasice so raztresene vsepovsod – le da so poleg cerkvenih zvonikov še minareti. Nekje ob poti smo se zapeljali po stranski cesti v hrib do samotne cerkvice s pokopališčem in lepim razgledom.

Malo pred mestom Foča smo zavili ob Drini navzdol do vasice Tjentište, ki leži na robu narodnega parka Sutjeska. Po odličnem jagenjčku smo se zapeljali nekaj kilometrov naprej do hotela Mladost, ki nudi edina prenočišča v parku. Ogromen socialističen hotel v ne ravno najboljšem stanju, a na odlični lokaciji v zeleni dolini med gorskima masivoma Zelengore in Maglića (najvišjega vrha v BiH). Ravno ta dan je bila v hotelu velika skupina gorskih tekačev, ki so imeli naslednji dan tek, drugače bi bili v hotelu verjetno sami (morda bi prišel kvečjemu Jack Nicholson! hehe).

Jaz sem šel že takoj pretegnit noge do bližnjega spomenika slavni bitki leta 1943; megalomanski spomenik, ki je že videl boljše čase, sosednja kostnica pa je sploh povsem zapuščena in zaprta. Kupil sem pohodniško karto in si ogledal turo za naslednji dan. V oči zbodejo območja označena z mrtvaško glavo – legenda ni potrebna! Koliko je še min po celi državi ne ve menda nihče, definitivno pa se je najbolje strogo držati markiranih poti! Koliko min so letošnje poplave odnesle in prenesle kdo ve kam pa je še naslednje zaskrbljujoče vprašanje…

  1. dan: v divjini Sutjeske – kanjon Pive – Durmitor – Žabljak

Zjutraj smo se namenili na pohod v osrčje narodnega parka, kjer se razteza pragozd Peručica – eden redkih koščkov divjine v Evropi. Pot je markirana (s Knafelčevimi markacijami), a, kot smo izkusili tudi sami, zelo zaraščena in redko uporabljana. Posledično smo kljub (ali pa ravno zaradi) moji karti zgrešili odcep in sledili gozdni cesti daleč v gozd – obljubljenega razgleda in slapu pa od nikoder!? Nekaj časa smo kljub blatu vztrajali, na koncu pa se sprijaznili, da smo – bodimo pošteni – zabluzili! Pustimo, da smo ves čas sledili markacijam, da naj bi šlo celo za kolesarsko pot (bognedaj tja s kolesom!); vsaj nahodili smo se in se naužili miru in tišine…

Vtis je popravila vožnja po kanjonu Sutjeske, mi pa smo se odpravili naprej – nazaj do reke Drine in po drugi strani do Črne gore. Kmalu po prečkanju meje cesta vstopi v veličasten kanjon reke Pive. Že leta 1976 so na reki zgradili kar 220 m visok jez, ki je zalil velik del kanjona in ustvaril tudi do 180 m globoko Pivsko jezero! Kdo ve kakšne pošasti živijo tam v globini. Cesta se vije ob jezeru, skozi nešteto tunelov, izvrtanih v skalo. Nikjer v Črni gori tuneli niso osvetljeni – v kakšnih daljših kar tesnoben občutek. Kljub navidez neprehodnim strmim pobočjem kanjona, smo se čez čas odcepili na stransko cesto, ki se v divjih serpentinah in skozi naslednjih nešteto tunelov dvigne visoko do razsežne Pivske planote (po vseh teh pivskih asociacijah smo bili že kar žejni!), ki deluje pusto, a se na njej kljub temu najde več majhnih vasic, ki se zdijo kot sredi ničesar.

Ozka, ovinkasta cesta se vije skozi to samotno pokrajino, temni oblaki nad nami pa so obetali dež. Temperatura je vrtoglavo padla – na najvišji točki je bilo samo še 10°C! S planote smo se ob čedalje lepših razgledih prevalili čez Sedlo (1908m) na obširno Jezersko planoto v osrčju narodnega parka Durmitor, kjer leži »črnogorska Kranjska gora«, mesto Žabljak. Prijetno letovišče, polno strmih streh, ki nakazujejo na snežne zime – zame je bila to tudi izvidnica pred zimskim obiskom teh privlačnih gora! Našli smo velik in udoben apartma za 10€/noč pri prijazni družini. Pritoževali so se sicer, da je obisk v zadnjih 20 letih močno upadel, kljub temu se mi je zdelo kar veliko turistov.

  1. dan: Durmitor – kanjon Tare – kanjon Morače – Podgorica

Ponavadi imamo mi vice o Črnogorcih, to jutro pa smo bili mi še bolj leni, tako da nismo šli na kakšno daljšo gorsko turo. Rajši smo si kupili zajtrk in se sprehodili do bližnjega Crnega jezera na piknik. Potem pa še na sprehod ob jezeru, malo skozi gozd naokoli in počasi nazaj.

Iz Žabljaka smo se zapeljali proti vzhodu in ob poti zavili po neki cesti proti robu planote – in končali na dvorišču neke hiše! Ven je prišla prijazna gospa, ki je nismo preveč motili, tako da smo se od tam odpravili navzgor do bližnjega roba, s katerega se je odprl pogled proti kanjonu reke Tare nekje v globini. Lepi konci, ni kaj.

Nazaj do avta in po cesti strmo navzdol do Tare. Ustavili smo se pri znamenitem mostu, ki se razteza 150 m visoko nad reko. Dober primer kako iz mostu narediti atrakcijo – zipline sem in tja, polno spominkov, polno turistov… Malo naprej ob cesti smo se ustavili še za kopanje – Tara je malo toplejša kot naša Soča, pa vseeno osvežilna! Cesta se naprej še nekaj časa vije po kanjonu, dokler se ta končno ne odpre pri mestu Mojkovac. Tam smo na slepo zapeljali za smerokazom proti »srednjeveški utrdbi« na hribu – po kar nekaj vožnje se je ta utrdba izkazala za kup kamenja na kuclju sredi gozda… Vsaj iz informacijske table smo izvedeli nekaj o zgodovini teh krajev in se pogovorili z oskrbnikom bližnjega planinskega doma, ki je bil seveda začuden zakaj nas zanima tisti kup kamenja, če pa vendar nismo arheologi. Hja, zakaj potem turistični smerokaz ob glavni cesti?! Nauk zgodbe: vedno za vsak primer poglej še v vodniček! Nazaj do Mojkovca na kosilo. Mesto je že videlo lepše čase, danes deluje napol zapuščeno.

Še kar nekaj kilometrov je bilo pred nami, cesta pa je tu precej dobra in neprometna. Ob poti smo si ogledali še samostan Morača, potem pa skozi še en slikovit kanjon ves čas ob reki Morači do glavnega mesta Podgorica, ki leži na eni redkih ravnin v Črni gori. Ko smo se pripeljali iz hribovitega sveta na ravnino, je v nas udarila grozna sopara in vročina – ko smo se pripeljali v center mesta, smo se komaj vlekli po ulicah.

Podgorica je novejše mesto, saj je bilo v 2. vojni skoraj povsem porušeno. Center okoli glavnega trga je sicer lepo urejen, a nič posebnega. Lotili smo se iskanja prenočišča in na koncu s težavo izvedeli za en sam hostel. Našli smo ga na spletu in se odpeljali na njihov naslov, le malo iz centra. Po tisti četrti smo krožili, iskali in spraševali, pa ni nihče nič vedel o kakšnem hostlu. No, v še enem poizkusu smo ga le odkrili, skritega na dvorišču z le majhnim napisom na vratih. Ker nismo imeli rezervacije, so nas dali v prostoren apartma in smo šli zvečer le do bližnje gostilne na pljesko, potem pa smo ležali na kavču, švicali in gledali koncert Bijelo Dugme… No, pa Flintstonse, velike izbire ni bilo.

  1. dan: Podgorica – Cetinje – Lovćen – Perast

Zjutraj smo se takoj odpravili naprej. Na robu mesta teče reka Cevinja, ki je ustvarila prav neverjeten kanjonček. Mirna reka sredi ravnine naenkrat izgine v slapu (domačini mu pravijo kar Niagara) in se razlije skozi razjedene skale, tolmune, slapiče, občasno celo povsem pod površjem (od tod tudi ime). Res zanimivo. Domačini se tam tudi kopajo, nam se kljub grozni vročini ni dalo.

Nadaljevali smo po ovinku mimo Skadarskega jezera, ki leži že na albanski meji. Precej močvirnata in zaraščena pokrajina, menda je predvsem zelo pester ekosistem, zaradi česar je tu tudi narodni park. Mi smo se samo peljali mimo, nato pa se vzpeli po ozki cesti v hribovito kraško pokrajino, ki je že zelo dišala po Mediteranu, s ceste pa so se odpirali lepi pogledi na jezero. Naprej v notranjosti so nas ob poti pozdravljali zgolj majhni zaselki do Rijeke Crnojeviča, kjer je bilo spet nekaj turistov, ki se vozijo po reki pod znanim mostom.

Čez čas smo se spet priključili glavni cesti iz Podgorice in kmalu prispeli v Cetinje. Lepo, urejeno mesto, ki je bilo nekoč prestolnica Črne gore. Ravno prav za sprehod skozi center in eno pljesko za kosilo.

Tam smo spet zapustili glavno cesto in se zapeljali v narodni park Lovćen. Posebnost je predvsem velik razpon klimatskih in rastlinskih pasov, saj se dvigne za kar 1750 m naravnost iz morja. Tudi temperatura je blagodejno padla za celih 10°C! Na najvišjem vrhu stoji oddajnik, na sosednjem Jezerskem vrhu (1657 m) pa stoji mavzolej narodnega heroja Njegoša. Prav do gor pripelje cesta, povzpeti pa se je potrebno po kar nekaj stopnicah do mavzoleja in razgledne točke, s katere se vidi Boka Kotorska in daleč v notranjost Črne gore. Če ne bi bila tako slaba vidljivost, bi verjetno videli vse do Italije!

Spustili smo se po ozki in strmi panoramski cesti daleč dol do morja. Prvotno smo mislili prespati v Kotorju, a kot smo se bali, je sredi sezone res nemogoča gneča. Saj verjamem, da je lepo mesto, morda kdaj izven sezone. Zato smo nadaljevali po obalni cesti in se ustavili v manjšem mestecu Perast, ki je stisnjeno med morje in hribe. Lepo staro mesto, žal seveda tudi polno turistov, drago, klasično brezveze. Smo pa našli lep apartma, šel sem na večerno kopanje v ravno-še-ne-pretoplo morje, mislim pa, da je bil to tudi edini dan, da smo pojedli samo eno pljesko, tu ob morju smo imeli pač bolj revno brezmesno večerjo. 😉

  1. dan: Perast – Trebinje – Blagaj –Mostar

Zjutraj nismo niti pozajtrkovali, gremo čim prej nazaj v notranjost! Spet navzgor v hriboviti svet in kmalu smo bili na bosanski meji, kjer nam je naliv opral avto, mi pa smo nadaljevali do mesta Trebinje, ki ga nekateri opisujejo kot najlepše mesto v Hercegovini. Res je lepo urejeno, privoščili smo si sprehod in pijačo na trgu. Pa spet naprej proti severu. Tu smo bili res že zmedeni ob vseh zastavah, ki visijo po različnih predelih BiH: skoraj-a-ne-čisto srbska, skoraj-a-ne-čisto hrvaška, uradna zastava BiH, vmes še kakšna kantonalna… Napisi enkrat v cirilici, drugič v latinici, tretjič oboje, nekje prečrtani eni napisi, nekje drugi… Po svoje ni čudno, da so in so vedno bile takšne napetosti.

V bližini mesta Stolac smo se ustavili ob nekropoli Radimlja, kjer so raztreseni nagrobniki iz 15. in 16. stoletja. Še naprej smo prišli do reke Neretve, a tik pred Mostarjem smo zavili še do Blagajske tekije pri izviru reke Bune. Gre za derviško hišo (samostan, molilnica) iz 15. stoletja, ki stoji tik pod steno izpod katere v votlini izvira Buna s pretokom kar 30 m3/s. Vse naokoli polno restavracij in spominkov, polno je turistov. Sicer pa lep in zanimiv kraj.

Le nekaj kilometrov naprej smo prišli v sloviti Mostar. Za začetek na pljesko (mmm odlična!), sprehod skozi staro mesto in seveda čez obnovljeni most. Možno je vstopiti tudi v mošejo Koski Mehmed pašina in se celo povzpeti na minaret, ki ponuja res krasen razgled na mesto. Po mestu pa je še veliko porušenih hiš, sredi mesta je pokopališče v spomin žrtvam, v stolpu ob mostu je razstava fotografij mesta med in po vojni… K sreči so s pomočjo donacij veliko obnovili, turistov se kar tare in zdi se, da se tudi prebivalci trudijo živeti naprej kar se da normalno. Seveda pa smo kot zgolj še eni hiteči turisti videli le površino. Vsekakor smo se počutili nadvse prijetno, k čemur je gotovo pripomogel tudi hostel s teraso! 🙂

  1. dan: Mostar – Kravice – Jablanica – Jajce – Banja Luka

Zjutraj smo naredili stranski izlet do slapov Kravice, ki sredi gozda padajo 25 m globoko v loku okoli 100 m – kot nekakšna mini Niagara (že drugič na naši poti). Pod slapovi je nastal ogromen tolmun, že skoraj jezerce, kjer je priljubljeno kopališče (nas je kar malo presenetilo kako zelo priljubljeno!). Kljub precejšnji gneči res lep kraj. Po pikniku smo šli malo plavat in zlezli na skale tik pod slapom, kar pošten tuš!

Žal ni druge poti kot nazaj do Mostarja (gre za cca 40 min vožnje), potem pa ob Neretvi proti severu. Ob poti smo se ustavili pri mestu Jablanica, kjer je potekala (še ena) slavna bitka leta 1943. Na reki še stoji porušeni most (ne originalni, ampak tisti iz filma), zraven pa je tudi muzej bitke za ranjence. Zanimivo, kasneje sem pogledal tudi film pa sploh ni slab.

Pot naprej se še kar vleče do Jajca, skozi kanjon reke Vrbas, ki je dajal mističen vtis – celo pot smo očitno vozili med dežjem in vedno prišli tik pred ali pa tik po dežju. Reka je bila rjava in deroča, ob poti je bilo več zemeljskih plazov, od Jajca naprej pa je bila cesta celo zaprta. Še dobro, da nismo gledali vremenske napovedi, saj bi najbrž ostali doma, tako pa nam je le parkrat opralo avto, sicer pa prav lepo vreme.

Mesto Jajce je tudi zanimivo, čeprav je delovalo nekam prazno. Mi smo se (dobro podprti s čevapi!) vzpeli na utrdbo nad mestom (bolj kot ne ruševina, ampak z lepim razgledom), nato pa skozi mesto navzdol do slapu, kjer se Pliva izlije v Vrbas. Do mlinov na Plivi se nam ni dalo, saj smo bili že kar pozni.

Zaradi zaprte ceste nas je čakal še ovinek čez Mrkonjić Grad in naprej vse do Banja Luke. Zvečer smo šli mimo trdnjave, kjer je bil nek rejverski festival, tako da smo rajši pobegnili v center. Prav dolgo pa se nam ni ljubilo vztrajati, smo imeli kar naporen dan.

  1. dan: Banja Luka – Kozara – Petrova gora – Ljubljana

Še zadnji dan. Da ne bi bili prehitro doma, smo naredili ovinek in se vlekli po bolj stranskih cestah. Zapeljali smo se v narodni park Kozara in po cesti navzgor do še enega megalomanskega spomenika v spomin na 2. svetovno vojno. Zraven je tudi majhen muzej, kar malo srhljiv, ko opisuje otroško koncentracijsko taborišče.

Malo naprej smo pri Novem Gradu prestopili na Hrvaško in se vozili skozi celo vrsto zapuščenih vasi. Ob poti smo se zapeljali še na bližnjo Petrovo Goro – kjer stoji še en megalomanski spomenik. Nekoč priljubljena izletniška točka, danes povsem zapuščeno. Na vrhu nas je bilo skoraj strah – vse je zaraščeno, propada, razpada. Nismo se prav dolgo zadrževali tam.

Sledilo je še nekaj razvlečene vožnje preko Vinice in nazaj domov. Kar lep krog smo naredili, na poti je ogromno zanimivega – morda ne tako atraktivnega in urejenega, a zanimivega tudi zato. Če pomislim, kako je blizu, poceni in enostavno, res škoda odlašanja. Bo pa zato naslednjič toliko lažje se odpraviti! Če nič drugega, že zaradi pljesk! 🙂

2 razmišljanji o “Balkanski putevi: z avtom po BiH in Črni gori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.