Vsakič ko pridem v Zajzero se mi zazdi, da že kar predolgo nisem bil tu… No, danes sem se odpravil na goro z zanimivim imenom Veliki Nabojs (Monte Nabois grande, 2313m), ki je kljub spodobni višini ponavadi skrit v senci velikana Viša. Seveda pa to pomeni prvovrsten pogled na bližnji Viš s svojo skupino, Poliške špike in še daleč naokoli proti slovenskim Julijcem pa vse do Visokih Tur…

Glede na napovedano poslabšanje sem začel že zgodaj in res je bilo jutro v Zajzeri jasno in mrzlo. Ker sem se namenil prav pod tiste gromozanske severne stene, si v spodnjem delu poti nisem obetal sonca. Še več – tam je bil celo čisto v dolini še sneg! Ne ravno veliko, ampak bil je! 😉

Na začetku se kar vleče po cesti, čeprav je dovolj lepo, da hitro mine! Potem pa strmo navzgor do koče Rif. Pellarini (1499m), ki stoji na krasni lokaciji tik pod Žabniško krnico (Za prahami). Tako veličastno divjega ambienta zlepa ne najdeš v Julijcih!

Od koče naprej sta dve možnosti in ker je ena grebenska, nisem dolgo razmišljal! 😉 Pot po vzhodnem grebenu (via crestaest) ni markirana in zavarovana, je pa označena z rdečimi pikami, tako da večjih težav z orientacijo ni (manjše pa so, če ne drugega, fajn popestritev 😉 ). Tudi grebenska je bila bolj zasnežena kot je zgledalo od spodaj, ampak nič hujšega.  Dobro tudi, da sem šel gor po (razglednem) grebenu, saj sem tako končno prišel na sonce! Le kakih 10min pod vrhom pa so se preko Viša pripeljali oblaki – in to je bilo konec sonca za danes, pa tudi razgledi z vrha so bili malo slabši…

Vračal sem se po via normale, ki se spusti proti Sedlu Velikega Nabojsa, ki je stisnjeno med Višem in Nabojsem in najbrž zelo redko vidi sonce. Temu primerno je bilo na tej strani tudi precej bolj zasneženo, skale pa so bile oblečene v ledene štukature in kapnike. Tako sem šel z derezami vse do koče, potem pa po isti poti v dolino in po cesti daleč nazaj do avta. Lepa tura v lepem ambientu.