Pa so prišli tisti najlepši jesenski dnevi! Torej ni bilo vprašanje če grem, pa tudi destinacija je bila dokaj logična izbira. Le malo bolj neobičajno sem se lotil, saj sem imel čas takorekoč od rođendana pa do rođendana! 😉  Tako sem začel na planini Blato v soboto šele ob 10h in zaključil v nedeljo prav tako že ob 10h. Že na izhodišču je bilo jasno, da bo tura zelo pisana – in pa predvsem neverjetno vroča! To pa je pomenilo tudi za ta čas precej veliko ljudi.

Šel sem preko planine pri Jezeru (1453m) in Dedno polje (1560m), od tam pa bolj kot ne kar naravnost proti severu po brezpotju, kjer se občasno sluti nekaj stezici podobnega in pelje po lepih prehodih med skalami in rušjem do prostranih travnikov na vrhu. Prvi vrh je Kreda (2025m), s katerega je že krasen razgled, naprej pa sledi lahkotna in razgledna uživancija po grebenu čez Slatno (2077m) ter naprej Prvi (2181m), Srednji (2226m) in Zadnji Vogel (2327m).

Greben se tam zaključi, zato sem se spustil na levo do sedla Vrata (2192m) in se spet priključil markirani poti do Hribaric (2358m). Tam je bilo še kar nekaj snega in predvsem proti Velski dolini je bil v senci že preveč pomrznjen, da bi izzival. Tako sem se odločil za drugo možnost, ki se je ponujala kar sama – nazaj do Zasavske koče na Prehodavcih (2071m). Mudilo se mi ni, zato sem si na klopci z razgledom skuhal večerjo in počakal na sončni zahod, ki je bil tudi tokrat čudovit.

Ko se je stemnilo sem se odpravil še na večerni sprehod in tik pod kočo doživel bližnje srečanje s tropom kozorogov – žal je bilo že pretemno za slikanje, tako da smo se samo malo gledali… Potem pa v družbi lune in zvezd po jezerski dolini do koče pri Triglavskih jezerih (1685m). Tudi tu je bilo kar nekaj ljudi, ampak prostora je bilo še več kot dovolj, zimski bivak pa je bil pred kratkim obnovljen, tako da je bilo prav udobno.

Zjutraj pa spet v temi na pot in šele takrat je bilo čutiti nekaj jesenskega mraza – pa še to sem se hitro ogrel v tisto strmino čez Štapce in na Malo Tičarico (2071m). Na vrhu sem pozajtrkoval in počakal na sonce, ki je spet obarvalo svet v zlate jesenske barve. Kar težko je bilo že takoj nazaj v dolino, ampak že pot do izhodišča je bila polna razgledov in pisanih utrinkov zgodnjega gorskega jutra. Spustil sem se do planine Ovčarija (1660m), potem pa po zgornji poti preko planine Viševnik (1625m) spet na pl. pri Jezeru in nazaj do pl. Blato. Lepo kot redkokdaj.