Bavški Grintavec s svojimi 2347m resda ni med višjimi pri nas, a kljub temu zavzema osrednje mesto nad Trento. Zato pogosto priteguje poglede, hkrati pa obljublja tudi enkraten razgled z vrha!

Nanj sem se odpravil iz Zadnje Trente nad katero kraljuje prav Grintavec, tako da se mu že na izhodišču ni moč upreti. Sprva pot poteka po strugi Suhega potoka (ki je, imenu zvesto, popolnoma suha), potem pa se vzpne mimo strmega, visokega skalnega praga na opuščeno, a še vedno idilično planino Zapotok (1385m). Gor sem šel preko sedla Kanja (2030m) in po lepo speljani poti po res zanimivih prehodih do vrha. Vrh je izredno prostoren, izreden pa je tudi razgled vse naokoli!

V bližini je še polno zanimivih in mikavnih vrhov, ampak sem se zadržal in jih prihranil za kak lep jesenski dan. Zdaj, ko je še poletje pa sem si rajši privoščil osvežitev v soteski slapov Suhega potoka (tudi Zapotoški slapovi). Ker sem že omenil, da je struga povsem suha, se zdi čudno, da bi si kaj dosti obetal od slapov!? Skrivnost je seveda pod zemljo, saj kmalu, ko priteče iz soteske, potok enostavno ponikne… Prav tako skrivnostno pa se na planini Zapotok kar iznenada tudi pojavi! In ko doseže tisti skalni prag pod planino, stvari postanejo zanimive!

Slapov je (menda) pet: prvi pada cca 15m visoko v lep tolmunček , drugi je manjši in pada v dveh delih cca 5m v še malo večji tolmun, tretji pada v dveh stopnjah po 7m, četrti pa spet v dveh skokih skupno cca 6m. Nad njim se soteska zapre in onemogoča dostop do najvišjega petega slapu. Ta je imenovan tudi Skok in je poseben tudi zato, ker po 48m pade na skalo na kateri se razcepi na dva kraka in tako pada še 25m. Ker smo ljudje vedno tako navdušeni, če lahko lepim stvarem pripišemo kakšen »naj«, lahko omenim, da je s svojimi 73m najvišji stalni slap v TNP. No, ne glede na vse, je celotna soteska res vredna ogleda!

Ker pa sem prihajal od zgoraj, me je zanimalo, če je možno priti do vrha zgornjega slapu – čeprav je bilo jasno, da bi se potem moral vračati nazaj. Od planine navzdol sem torej sledil strugi, ki pa se kmalu zapre v ozko sotesko, potoček pa postane nadvse živahen in poskakuje iz enega tolmunčka v drugega. Res lepo! No, čez čas se je soteska toliko zožala, da ni šlo naprej, vseeno pa še nisem takoj obupal. Splezal sem na rob in potem po vrhu sledil soteski skozi gozd. Pa mi je tudi tu hitro zmanjkalo tal pod nogami, potoček pa je padal nekam daleč v temno globel. Torej je to pravzaprav (izgubljeni 😉 ) šesti slap!? Je pa tudi ta povsem nedostopen, tako da sem se vrnil nekako povprek do markirane poti in sestopil pod prag, potem pa prečno prišel do vhoda v sotesko.

Lep dan v lepih koncih.